Vidni vatikanski diplomat msgr. dr. Ivan Jurkovič, stalni opazovalec Svetega sedeža pri ZN v Ženevi. FOTO: Tatjana Splichal



Pred skoraj natanko štiridesetimi leti je msgr. dr. Ivan Jurkovič, duhovnik ljubljanske nadškofije, zapustil Slovenijo in se v Rimu začel pripravljati za poklicnega vatikanskega diplomata. Za novo pot ga je nagovoril takratni ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar, ki je pri njem opazil potrebne talente. Na raznoliki diplomatski poti je postal izjemen poznavalec vzhodnega, pravoslavnega sveta, pri tem pa sta mu pomagali intelektualna radovednost in odlično znanje ruščine; v tem jeziku je napisal šest knjig. Od leta 2016 zastopa papeža in Sveti sedež kot stalni opazovalec pri Združenih narodih v Ženevi, akreditacijska pisma pa je predal direktorjem 25 agencij ZN in drugih svetovnih organizacij s tamkajšnjim sedežem. Po mestu, v katerem deluje okoli 20 tisoč diplomatov, se običajno vozi s kolesom, saj sta, pravi, tako Ženeva kot ostala Švica tako lepši, kot bi ju doživljal sede v avtomobilu.

Katere izkušnje na bogati diplomatski poti, od Seula, Bogote, Moskve, Vatikana, Minska, Kijeva do Ženeve, so vas najbolj zaznamovale?

Gotovo je izkušnja vzhodne Evrope največja izkušnja mojega življenja, ne le z diplomatskega, ampak tudi splošnega, kulturnega vidika – kot spoznavanje sveta, ki ga nismo poznali niti mi, čeprav smo bili kulturno bolj ali manj njegov del. Spet se je obnovila verska svoboda, kar si je bilo težko predstavljati. Največje doživetje je bilo ravno to, da je v Evropo na koncu devetdesetih let prišlo nekaj, česar nihče ni pričakoval, obdobje svobode, spremembe, neverjeten optimizem v vseh pogled, tudi v kulturno-ustvarjalnem smislu, pa čeprav je potem hitro upadel. Pri meni so vedno cenili, vsaj tako povedo v Rimu, dobro razumevanje slovanskega vzhoda. Z mojim službovanjem v Rusiji je sovpadlo srečanje med papežem Frančiškom in patriarhom Kirilom na Kubi. Nekaj izrednega je bilo, da je do srečanja sploh prišlo, pred tem bi bilo potrebno kar precej domišljije, da da bi vse teklo tako, kot je. Danes bi se kaj takšnega teže zgodilo. Želeti si moramo, da bi bila Pravoslavna cerkev močnejša in bolj Kristusova in Katoliška cerkev močnejša in bolj Kristusova. Takšni dogodki so ikonski – ko fotografijo papeža s patriarhom obesite na steno, božje ljudstvo, ko jo gleda, drugače interpretira dogodke, napetosti … Takšnih fotografij ni veliko, morda kakih deset v stoletju – denimo fotografija srečanja med Pavlom VI. in Atenagorom ali pa obisk predsednika Gorbačova v Vatikanu. V kulturno, socialno in politično življenje pride element, ki je radikalno nov. Dogodek je precej oslabil načelno protikatoliško naravnanost v pravoslavju ter pokazal novo željo in novo navdušenje, tipično za nov pontifikat. Za tem je stal Frančišek, kot človek in kot papež z novim potencialom, značilnim za Katoliško cerkev, ki je mednarodna. Dejstvo, da se papež izbira iz tolikšnega nabora različnih kultur in narodov, odpira možnosti za prihodnost. Seveda pa je zmotno pričakovati, da je stvar, ko človek reši eno nalogo, ta dokončno opravljena in da potem na tem področju ne bo treba ničesar več storiti …

Kot stalni opazovalec Svetega sedeža pri Združenih narodih imate širši pogled na ves svet. Kdaj je mogoče reči, da je nuncij v Ženevi dobro opravil svoje delo?

O tem imam svojo teorijo, a ta ni za intervju. Kar bom rekel, je mogoče pretirano, a vendar: ena najpomembnejših izkušenj je, da se Sveti sedež uči jezika, ki ga govori mednarodna skupnost, in poskuša v njem tudi predstaviti svoja razmišljanja in predloge. Pri tem je nuncijeva vloga velika. Veste, na zasedanju pod veliko kupolo sedijo predstavniki več kot 190 držav, kar pomeni, da se tu srečujejo vse kulture in civilizacije. Ko tam sedim in se včasih nekoliko dolgočasim, gledam, kje geografsko ležijo države, napisane na tablicah pred diplomati. Pozoren sem na tiste z več kot 10 milijoni prebivalcev; zdi se mi, da bi moral poznati vsaj te. Pa sem še vedno presenečen, ker ne poznam vseh. Podobno kot se sam kot stalni opazovalec Svetega sedeža učim o državah po svetu, se Cerkev, ki odseva življenje v različnih državah in družbenih sistemih, uči govoriti jezik, ki ga drugi razumejo, skupaj z določenim kulturnim in verskim izročilom, kar je seveda tudi potrebno, vendar ne vem, ali je tudi razumljivo širši mednarodni skupnosti. Mi pa poskušamo govoriti tako, da bi bilo čimbolj razumljivo na mednarodnih forumih. Večkrat so stališča Svetega sedeža zelo kategorična, ker so pač del naše krščanske istovetnosti. Vendar je pomembno, da je naš pristop umirjen in da je zmeren in spoštljiv. V zadnjem času se pogosteje dogaja, da nekatere visoke osebnosti, posebno politični predstavniki, niso tako pozorne na ustaljene standarde javnega nastopanja. Za dejavnost Svetega sedeža pa je pogosto najbolj pomembno, da smo spoštljivi do vseh in da pokažemo na konstruktiven način svojo zaskrbljenost za človeka in tudi za razvoj zgodovine. Mislim, da je v zadnjih petdesetih letih Cerkvi in njeni diplomaciji to uspelo in to ceni tudi papež. Tudi drugi kolegi v diplomatski službi nam dajejo komplimente in nas pohvalijo, da se znamo pogovarjati konstruktivno in spoštovati mnenja drugih.


»Sveti sedež se zavzema za to, da v boju s pandemijo sodelujejo vse panoge človeške dejavnosti in da vsi skupaj iščemo čimprejšnji izhod iz tega položaja.« FOTO: Tatjana Splichal


Katera so prednostna stališča Svetega sedeža, ki jih zagovarjate kot predstavnik Svetega sedeža v Ženevi?

Teme so iste, kot te, ki jih slišite na ulici v Ljubljani in povsod po svetu. Kaj slišite? Migranti in begunci, koronavirus, napetosti in konflikti, boj z neenakostjo in rastočo revščino, skrb za okolje in drugo. Za Sveti sedež so izredno pomembne tudi teme o spoštovanju človeškega življenja in vsa vprašanja, ki zadevajo družino in njeno vlogo v družbi. Prav tako smo pozorni na pospeševanje solidarnosti s tistimi, ki so zapostavljeni z ekonomskega vidika, poudarjamo pomen dostopa do patentov, posebno farmacevtskih, za manj razvite države. Veliko je tem, kjer želimo prispevati svoje stališče, ker nas vodi zavest, da delamo za dobrobit vsega človeštva in ne zagovarjamo nekih ozko omejenih interesov. Pred nekaj leti je papež nastopil v znanem programu TED, ki želi predstaviti vodilne ideje sedanjosti. Njegov kratki nagovor, ki si ga je ogledalo več milijonov ljudi, je bil na temo: »Edina prihodnost, za katero si je vredno prizadevati, je tista, ki vključuje vsakega.« Boljši jutri bo samo, če bo tudi tebi šlo bolje; jaz se bom bolje počutil samo, če se boš ti bolje počutil. Prevladujoče prepričanje pa je pogosto drugačno: Če bomo ustvarili bogastvo, bodo vsi na boljšem. Za to v angleščini obstaja izraz trickle down, ki pomeni, da imajo od povečevanja bogastva najbogatejših koristi tudi najbolj revni. Kot pri tajanju ledu: ta se začne topiti na vrhu in potem nekaj vode prispe tudi do dna, torej tudi do najbolj revnih. Gotovo je tako pojmovanje rasti blagostanja za Svet sedež nesprejemljivo. Vsi se moramo zavzemati za to, da bomo vsi na boljšem, kot smo bili, in da bo iz tega raslo sožitje. To stališče ne podcenjuje vloge, ki jo imajo v družbi bogastvo, zasebna lastnina in kompetitivnost v proizvodnih procesih, ampak ga dopolnjuje z evangeljskim navdihom, s pozivom k solidarnosti in pravični delitvi dobrin.

Migranti trkajo na naša vrata. Glede tega vprašanja se zdi, da je pogled nekaterih evropskih držav, pa tudi katoličanov, drugačen od pogleda Svetega sedeža ...

Fenomen migracije, ki smo mu priča v zadnjih nekaj desetletjih, mnogi, med njimi tudi Evropa, doživlja kot šok, na katerega niso bili pripravljeni. Pravzaprav bi lahko rekli, da smo vsi dobro vedeli, da se svet okoli nas spreminja, pa smo od tega odvračali svojo pozornost. Mnogi se spominjamo razpada nekaterih držav v vzhodni Evropi in posledično premike prebivalstva. Prav te dni so v Švici objavili podatek, da ima skoraj 38 odstotkov prebivalstva, starejšega od 15 let, »migrantsko preteklost«. Za kanton Ženevo naj bi bil ta delež kar 68 odstotkov. Kljub vsemu pa nas je novi val priseljevanja nekako presenetil in ga še vedno nismo sposobni bolj objektivno oceniti. Gre za veliko dogodkov, ki so se pojavili skoraj istočasno: z ene strani demografski kolaps razvitega sveta, z druge val migracij, ki so posledica rasti prebivalstva v drugih delih sveta, konfliktnih družbenih razmer, podnebnih sprememb in drugih pojavov. K temu je treba dodati, da se o pojavu migracije pogosto govori preveč enostransko. Nekako se pozablja, da se je človeštvo vedno preseljevalo. Hkrati ko prihajajo novi ljudje, se pa mnogi izseljujejo. Ponovno je to zelo vidno v vzhodni Evropi, npr. na Poljskem, kjer se je po padcu komunizma odselilo skoraj dva milijona ljudi. Ko sem pred petimi leti prišel v Švico, je takrat živelo zunaj države okoli pol milijona Švicarjev. Nove statistike govorijo, da je v zadnjih letih ta številka narasla skoraj za tretjino. Ljudje se izseljujejo tudi iz najbogatejših držav. Pravijo celo, da je tipično, da približno ena desetina prebivalstva določene države živi zunaj meja, vendar o tem skoraj ne govorimo. Tudi v naši domovini se dogaja podobno in o tem kar nekako molčimo. Če pa pride nekaj sto beguncev, smo takoj alarmirani. Vse to se da razumeti, saj gre pogosto za ljudi, ki so popolnoma nov izziv za družbo. Sveti sedež ne zagovarja tega, kar mu nekateri hočejo pripisati: da je poenostavljena politika priseljevanja najboljša rešitev. Potrebne so pametne, načrtovane, zakonodajne rešitve, podprte z odprtostjo in objektivnim pogledom na prihodnost, pa tudi s pogumom. Za nas kristjane, ki smo Jezusovi učenci, pa je treba dodati tudi evangeljsko razsežnost dobrohotnosti in velikodušnosti. Saj ne moremo biti kristjani, ne da bi bili širokosrčni. Seveda v mejah razumnosti, saj, kot je dejal Benedikt XVI., nobena država nima neomejenih možnosti za sprejem migrantov. To vsi vemo. Ker pa je migracija zelo občutljiva politična tema, se jo hitro predstavi neobjektivo, poenostavljeno, kar je vabljivo za volivce. Cerkev gleda na ves pojav bolj v zgodovinski, seveda tudi odrešitveno zgodovinski perspektivi, bolj objektivno, in mora zagovarjati bolj poglobljena stališča. Seveda je prav, da se v javni debati slišijo vsi glasovi. Do vsega, kar se dogaja okoli nas, je treba zavzeti dialoško in konstruktivno stališče in biti zadosti objektiven in pogumen ter osebno zavzet pri vsem dogajanju. Vsi smo odgovorni za to, kar se dogaja okoli nas, vsi smo tudi nekako »krivi«, da so stvari take, kot so. Ne moremo te odgovornosti prenesti na neke nedoločene nasprotnike. Verjetno nam zaradi raznih razlogov manjka več zavzetosti za udejstvovanje v javnem življenju in to nas dela zelo ranljive pred mnogimi novimi pojavi. Stvari se hitro spreminjajo in se bodo spreminjale tudi v prihodnosti in nihče ne ve, kaj nas čaka. Kako hitro se lahko življenje spremeni, je pokazalo teh nekaj mesecev pandemije.

Poleg migrantov pa se srečujemo tudi z valom beguncev, ki pogosto bežijo pred smrtjo in hudim trpljenjem: njim pa je treba vedno pomagati. Težava je, da se je meja med begunci in migranti zabrisala. Če, na primer, v nekem delu sveta že tri leta ni dežja in nič ne zraste, pa se nekdo odseli, ga imenujemo migrant, čeprav je pravzaprav begunec, saj tam ne more več živeti. Tako se skupina ljudi, ki nujno potrebujejo pomoč, hitro povečuje. Kot rečeno, zavzemamo se za odgovorno, načrtovano, daljnosežno politiko, ki pa jo mora spremljati tudi jasna odgovornost za svojo kulturno in tudi duhovno identiteto. Premalo se zavzemamo in skrbimo, da bi dejavno oblikovali in zagovarjali svojo istovetnost. V Koreji je bila naša rezidenca blizu osnovne šole. Občudoval sem, kako so otroci že ob sedmih zjutraj na dvorišču peli državno himno. V nekaterih državah, tudi v Švici in Franciji, obstaja močna narodna zavest. Povsod vidite zastave. Te visijo vedno, ne samo za praznike. Tudi mi bi morali dati več na ta vidik. Nekoč mi je sobrat duhovnik rekel, da jaz propagiram obešanje zastav. Vendar je nekaj na tem: vsi prazniki, tako državni kot cerkveni, so prazniki našega naroda in naj bodo v javnosti spremljani z ustreznimi simboli. Nacionalna in kulturna identiteta sta del tudi verske identitete, naše duhovne panorame. Če ne bomo zadostno skrbeli za to svoje duhovno okolje, bo zagotovo za nas šokantno videti, da imajo migranti in begunci do svoje istovetnosti zelo drugačen odnos. Mogoče tudi zaradi tega, ker v okolju, v katero so prišli, niso bili še zadostno sprejeti in se zaradi tega bolj oklepajo svojih tradicij. Tudi za nas bi to moralo biti spodbuda in opozorilo, da bomo brez jasne duhovne, kulturne, religiozne zavesti in brez političnega sodelovanja težko kos novim družbenim izzivom.


Msgr. dr. Ivan Jurkovič in novinar Družine Marjan Pogačnik. FOTO: Tatjana Splichal


Kakšno veljavo ima danes v mednarodni javnosti papež?

Ugled in avtoriteta papeža na mednarodni areni je nesporna. Mednarodne organizacije vidijo v papežu zanesljivega zagovornika skoraj vseh idealov, ki navdihujejo njihovo dejavnost. Podobno kot v mnogih desetletjih prejšnjega in sedanjega stoletja je papeštvo sposobno navdihovati svet z visokimi, plemenitimi idejami. Oseben stil papeža Frančiška pa še dodatno prispeva k temu, da ostajajo najbolj pereča vprašanja sedanjosti, kot so skrb za okolje, migracije, pospeševanje pravičnosti in skrb za človeško dostojanstvo, v središču pozornosti. Vsi so prepričani, da lahko Sveti sedež in še prav posebno osebnost papeža veliko naredi za to, da ne pozabimo na našo skupno odgovornost za dobrobit vseh, posebno najbolj zapostavljenih. Frančišek prihaja iz Latinske Amerike in to problematiko čuti bolj osebno. Mnogi dobro stoječi narodi, čeprav niso posebno bogati, nimajo te občutljivosti do problema rastoče revščine. Če pa pomislimo, da je po nekaterih ocenah približno polovica držav v svetu v »stresnem« stanju, vidimo, kako pomembno je, da je Cerkev nanje posebno pozorna. Mnoge narode spremlja občutek, da nimajo skoraj nobenega vpliva na dogodke v svetu in da ne morejo pričakovati hitrega izboljšanja svojega položaja. Še vedno se živo spominjam pogovora s cerkvenim dostojanstvenikom, ki mi je dejal, da je v njegovi državi med poklici, ki zagotavljajo stalni zaslužek, najbolj cenjen šofer taksija. Skoraj vse druge dejavnosti se odvijajo brez formalne zaposlitve, brez pogodb in rednih plač. Trenutno naj bi bila v svetu več kot polovica vseh zaposlenih brez pogodb in ta delež neformalnega dela še vedno raste. Vse to pomeni, da nas bosta revščina in trpljenje še vedno spremljala, da bomo priča novim konfliktom, da bomo verjetno manj sposobni za mirno dogovarjanje in da bomo še vedno verjeli vlogi uporabe sile.

Ali smo torej zahodnjaki obrnjeni zgolj sami vase in dve tretjini človeštva kar nekako odmislimo?

Vase niso usmerjeni samo zahodnjaki, vse človeštvo je potrebno neke stalne terapije, da bi preseglo svoje ozke interese in vedno mislilo tudi na druge. Če se nekdo nenehno ne sprašuje o tem, kaj lahko naredi za bližnjega, ne pozabi, da mora ob skrbi za svojo dobrobit misliti tudi na druge, je gotovo na napačni poti. Seveda se veliko ljudi »dobre volje« zaveda svoje odgovornosti za blagor vseh in velikodušno prispevajo za razne potrebe. V razvitih državah spodbujajo dobrodelnost posameznikov z ustrezno davčno politiko. V mnogih delih sveta, tudi v postsocialističnem okolju, pa je to še vedno malo prisotno. Namesto dolgoročnega načrtovanja in ustvarjanja celostne blaginje se godi ravno nasprotno: izbira se neko »bližnjico« do razvoja, ki je zastrupljena z nepremišljenim potrošništvom. Pri spopadanju z revščino se vidi, da je dialog med mednarodno organizacijo, kot so Združeni narodi, in Svetim sedež, ki predstavlja Katoliško cerkev, zelo plodovit. Tega se zavedajo vsi, še prav posebno visoki uradniki, ki pogosto obiskujejo papeža in druge urade Svetega sedeža v Rimu.

Kritični ste do farmacevtske industrije.

Ne bi rekel, da gre na nek način za kritičnost do ene panoge človeške dejavnosti, še prav posebno se tega ne sme reči o farmacevtski industriji, saj je verjetno največ prispevala k neverjetni rasti kvalitete človeškega življenja v zadnjem stoletju. Gre za panogo, ki je najtesnejše povezana z usodo človeštva in ima zaradi tega verjetno tudi izredno moralno odgovornost. Ravno zato je treba skrbeti, da ima vse človeštvo in ne samo tisti, ki živijo v blagostanju, dostop do zdravil in drugih sredstev. Seveda vsi vemo, da je vsa ekonomska dejavnost strukturirana okoli zaslužka. Če pričakujete velik zaslužek, so vaši interesi veliki in boste vlagali sredstva v tako panogo. Zaposlili boste tudi najsposobnejše in najbolj nadarjene ljudi. Zaslužek je gotovo eden najmočnejših dejavnikov gospodarskega življenja, a ne sme biti edini. Treba je skrbeti, da bo ekonomska dejavnost vedno oplemenitena tudi z zavestjo o socialni odgovornosti, še prav posebno za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb vseh. To je prav posebno pomembno v današnjem času, ko se soočamo s pandemijo, kakršne že dolgo nismo imeli. Sveti sedež se zavzema za to, da v boju s pandemijo sodelujejo vse panoge človeške dejavnosti in da vsi skupaj iščemo čimprejšnji izhod iz tega položaja. Seveda bodo imeli tisti, ki bodo najprej prišli do učinkovite metode zdravljenja, največ koristi, vendar je prav, da že zdaj opozarjamo na to, da ne bi pozabili revnih, tj. večine človeštva. Papež gleda na to z veliko zaskrbljenostjo. Gotovo je to preizkušnja, ob kateri ne moremo ostati ravnodušni. Bog daj, da bi bilo manj hudo, kot si lahko predstavljamo. Odgovornost Cerkve je, da v tem boju, ki je sicer v pristojnosti javnega zdravstva, dejavno sodeluje in da je zanesljiv partner v tako dramatičnem trenutku, kot je naš.


FOTO: Tatjana Splichal


Ena od tem, ki jo Sveti sedež prav tako močno poudarja, je varstvo okolja, pri čemer se srečuje z okoljskim skepticizmom.

Za neko ameriško televizijsko hišo več ali manj redno pripravljam predstavitve o vprašanjih, ki so prav posebej pereča pri Združenih narodih. Med njimi je pogosto tudi problematika o skrbi za okolje. Kot pa vsi vemo, je tema o podnebnih spremembah postala skoraj politični argument, ki z lahkoto polarizira ljudi, vendar si nihče ne upa trditi, da je nekdo, ki je okoljsko ozaveščen, zato slabši človek. Ko o tej problematiki govori Cerkev, se v prvi vrsti ne sprašuje o tem, ali je človeško obnašanje krivo za podnebne spremembe ali pa so posledica geoloških ciklov in astronomskih fenomenov. Za nas je važno, da se vedno bolj učimo živeti tako, da bomo mogli doseči enako ali večjo kakovost življenja z manj sredstvi. Evangelij nas spodbuja k skromnosti, kar pomeni, da si se pripravljen odreči tudi tistemu, kar ti je sicer na voljo, ni pa nujno potrebno. To je resnična ekološka miselnost, za katero se zavzemamo in se zato ogibamo jalovemu besedičenju in nepotrebnemu ustvarjanju napetosti. Živimo v svetu, ki je omejen, zato so vsi viri – od hrane, vode, dobrega zraka in vsega drugega – omejeni. Treba se je obnašati in vzgajati spoštovanje do stvarstva in do tega, da bo lahko nudilo vsemu človeštvu, tudi prihodnjim rodovom, prijetno prebivališče.

Papež pozornost pogosto posveča vprašanju vojne in miru. Ali menite, da je svetovni mir danes ogrožen?

Mir je bil verjetno vedno ogrožen in vedno je bilo treba delati za mir. Dejstvo je, da še nikoli doslej človeštvo ni porabilo toliko sredstev za oboroževanje kot danes. Svet ima torej vse možnosti za vojne spopade. Obenem pa se slabijo pravni instrumenti, ki so bili namenjeni za vzdrževanje miru. Gotovo so ta dejstva zastrašujoča. Nekateri k temu dodajajo še dejstvo, da mnogi narodi že veliko časa niso imeli vojne. Tako obdobje se označuje z izrazom pax romana. Nekateri zgodovinarji pa opozarjajo, da so dostikrat prav dolgim obdobjem miru sledile strašne vojne. Ljudje so nekako pozabili na trpljenje prejšnjih vojn in jih ni bilo več strah. Papež o nevarnosti vojne in potrebi po miru pogosto govori, še prav posebej o nevarnosti jedrskega spopada. To je bilo posebno vidno med njegovim potovanjem na Japonsko, edino državo, ki je izkusila strahoto tega novega orožja. Ena od papeževih pobud je bila tudi ustanovitev Inštituta za mir pri Lateranski univerzi v Rimu. Tudi Združeni narodi imajo svojo Univerzo za mir, ki sodeluje z lateranskim inštitutom.

Sveti sedež je zelo dejaven v pogajanjih o razorožitvi. Tradicionalnim temam se je v zadnjem času pridružila tudi zaskrbljenost glede uporabljanja »avtonomnega« orožja, torej sredstev, ki bi sama, brez človeka, odločala o smrti in življenju nasprotnika. Sveti sedež zagovarja, da mora vsako smrtonosno orožje ostati pod kontrolo človeka.

Na splošno seveda Sveti sedež bolj spremlja zapletene vojaške teme in vztraja, da je vsaka človeška dejavnost osnovana na etičnih načelih in da se države jasno obvežejo, da bodo spoštovale dogovore. Seveda so dogovori nepopolni, vendar je Sveti sedež prepričan, da je tudi nepopolni dogovor boljši kot noben dogovor.

Papež vztrajno spodbuja državnike, da za globalne probleme iščejo globalne rešitve, ki se pogosto izdelajo ravno v okviru Združenih narodov in drugih večstranskih organizacijah. Temu vprašanju je posvečena tudi zadnja papeževa okrožnica Fratelli tutti, Vsi bratje, ki je za našo misijo v Ženevi znova spodbuda za aktivno sodelovanje z vsemi ljudmi dobre volje.

Katera etična vprašanja, s katerimi se srečujete kot diplomat pri OZN, so danes najbolj »na udaru«?

OZN je mednarodna organizacija, ki sloni na sodelovanju, udejstvovanju in financiranju držav in bi morala biti izraz tega mednarodnega sodelovanja. Zaradi različnih, predvsem ideoloških in morda tudi kulturnih pritiskov je morda celo nevede postala tudi agencija za nek nov »družbeni inženiring«. Veliko držav, posebno bolj bogate, hoče, da bi bili Združeni narodi pristojni ne le za zdravstvo, trgovino, človekove pravice, delo itd., ampak tudi za koncept nove družine, nove družbe, novega odnosa med moškim in žensko.

Gre za nov fenomen, ki je zrasel iz borbe proti raznim vidikom diskriminacije. Borba proti diskriminaciji je povezana z zaščito nedotakljivosti človeškega dostojanstva in je zaradi tega splošno sprejeta od vseh članic Združenih narodov in tudi Svetega sedeža. V zadnjih desetletjih pa se je znotraj organizacije utrdil nek nov antropološki pristop, ki vidi človeka in njegovo udejstvovanje v perspektivi novih idej liberalnega kova, sloni na popolni moralni in etični avtonomiji posameznika in to vizijo nekako dela obvezno za vse države članice. Papež imenuje ta fenomen »kulturni kolonializem«. Ti pritiski so stalni in progresivni. Včasih se zdi, kot da hočejo Združeni narodi vsiliti nek nov antropološki model vsemu svetu. V zadnjem času se pojavljajo tudi glasovi, da bi morale religije »prilagoditi« svoj nauk na ta način, da bi bil skladen s to novo vizijo. V tem nelahkem položaju se Sveti sedež zavzema za spoštovanje mednarodnih sporazumov v najbolj rigoroznem smislu in trdno stoji za tem, da se strogo spoštuje sporazume v pomenu in duhu, ki so ga imeli v trenutku podpisa. Vsi vemo, da gre za velike premike v človeški družbi, in mnogi gledajo nanje z zaskrbljenostjo.


»Tudi drugi kolegi v diplomatski službi nam dajejo komplimente in nas pohvalijo, da se znamo pogovarjati konstruktivno.« FOTO: Tatjana Splichal


Pred kakšnimi izzivi je danes vesoljna Cerkev?

Cerkev se zaveda, da mora spremljati človeka. Truditi se je treba, da bi razumeli današnjega človeka z njegovimi težnjami in njegovimi željami. Vera je globok pojav, ki se odvija predvsem v notranjosti človeka in seveda zahteva, da se ji omogoča javno izražanje. Verovati in živeti svojo vero zahteva celega človeka in narediti je treba vse, da pri tem svojem naporu ne bi bil oviran. Danes smo priča, da se verniki pogosto znajdejo v okoliščinah, kjer verovati postaja bolj zahtevno. Ne gre toliko za zunanji pritisk kot za neko »dominantno kulturo«, v kateri so se znašli mnogi narodi. To posebno občutijo mladi, ki jim ni lahko vztrajati proti pritiskom, naj sledijo novim trendom. K temu je prispevala tudi krhkost družine, ki ima manj vpliva na vzgojo otrok. V vzhodno­evropskih državah so se veliko bolj ohranili zunanji izrazi vere (znak križa, ikone, sveče …), na zahodu je tega veliko manj. Če gledamo svet v celem, pa je verska identiteta še vedno zelo pomemben dejavnik v družbenem življenju. V novih razmerah se mora Cerkev prilagajati in vztrajati v zvestobi Kristusu. Truditi se mora, da se bo vedno zavzemala za družbeno koristno dejavnost, ne samo vzgojo, ampak tudi za vse druge dobrodelne in socialne dejavnosti. Vse, kar Cerkev dela, mora biti na nek način v korist vseh. Gotovo je ena velikih nalog Cerkve tudi zaščita človeškega življenja in zaščita krščanskega družinskega življenja. Na teh osnovnih držah sloni naš življenjski slog, s katerim si ustvarjamo protitelesa proti potrtosti, depresivnemu razpoloženju v družbi, ki se vedno znova pojavlja v človeški zgodovini.

Kaj pa Cerkev v Sloveniji, s katerimi izzivi bi se morala spoprijeti?

Lahko rečem le to, da je tudi danes, tako kot v preteklosti, Cerkev v Sloveniji del širšega območja. Naš narod in naša država nista nek kulturni otok, ampak smo del širšega območja, v katerem smo živeli skozi zgodovino, in tudi danes se moramo tega zavedati in biti v njem dejavni in ustvarjalni. K temu nas navaja tudi dejstvo, da smo del velike »evropske države«. Zelo značilno se mi zdi, da imamo v Celovcu škofa iz slovenske manjšine. V Rimu imamo gospoda kardinala Rodeta, katerega osebna usoda nekako povzema dramatično, a hkrati tudi silno vitalno silo toliko naših ljudi, ki so v preteklem stoletju morali zapustiti svojo domovino, vendar pa so znali ne samo ohraniti domoljubno zavest, ampak jo preseči v pristni katoliški odprtosti. Biti katoliški pomeni biti univerzalen, vesoljen in to od nas upravičeno pričakuje tudi vsa družba. Samo taka katoliška vizija nas varuje, da bi si delali neuresničljive utvare, da bo prihodnost podobna preteklosti. Prihodnost bo prinesla svoja presenečanja za vse in Cerkev mora biti nanjo pripravljena.

Papež Frančišek prihaja z južne celine in je v nekaterih pogledih drugačen papež, kot smo bili vajeni doslej. Ali napetosti, do katerih včasih prihaja v cerkvenih krogih, občutite tudi vi?

Na to je mogoče gledati dramatično ali pa nedramatično. Jaz že kot diplomat na vse gledam manj dramatično. (smeh) Vsi smo otroci svojega časa, ocene tega papeža so posledica časa, ki ga živimo. S prihajanjem nekaterih novih osebnosti na visoke vodstvene odgovornosti se dogajajo zgodovinske spremembe, ki so včasih tudi boleče. Hkrati pa so morda ljudje danes taki, da bolj odkrito povedo, kar mislijo, včasih v utvari, da so povedali nekaj ustvarjalnega, odločilnega. Kot v vseh časih, tudi danes nekateri verjamejo, da je treba stvari narediti po čisto določenem vzorcu, in če tega ne naredimo, bo šlo vse po zlu. Verjetno je treba biti pozoren na to, da svoje mnenje izražamo spoštljivo, brez pretiravanj, ki z lahkoto zastrupljajo javno mnenje. Pogosto so taka stališča posledica neznanja, nepoznavanja in nepopolne obveščenosti. Zanimivo je, da smo prav v našem času, ko imamo največji dostop do znanja in informacij, odkrili destruktivno moč »lažnih novic«, nepopolnih informacij, ki imajo ogromen vpliv na javnost. Vsi se moramo truditi, da bi se ta fenomen ne razširil tudi v Cerkvi in da ne bi dovolili, da bi vpliv zunanje družbe, s svojo ozkosrčnostjo in širjenjem raznih teorij zarot, zasenčil jasno in velikodušno vizijo Cerkve. Skrbeti moramo, da bo Cerkev lahko še naprej ostala vir navdiha za vse z evangeljskim optimizmom, z vero v Boga in s svojo usmerjenostjo v prihodnost, odprtostjo do novih spoznanj človeškega duha in s sposobnostjo kritično uporabljati materialne dobrine. V tej »frančiškanski« preprostosti je treba razumeti tudi osebo in poslanstvo papeža Frančiška in ga zavzeto podpirati pri njegovem nelahkem poslanstvu v sodobnem svetu.

Ali imate v mislih tudi nepoznavanje osebnosti in misli papeža Frančiška?

Mislim predvsem na nepoznavanje dejstev nasploh. Papež je ena velikih osebnosti, velikih voditeljev. Velike zgodovinske osebnosti so dane človeštvu take, kot so, niso korigirane z nekaterimi našimi kozmetičnimi dodatki. Papež je takšen, kot je, bori se za veliko stvar in mi mu sledimo. V stvareh, ki so del naše vere, sledimo na en način, v drugih stvareh na drug način. V času, ko je Cerkev pod kulturnim, družbenim pritiskom v razmeroma veliko državah, je papež prevetril ozračje in odprl toliko novih možnosti. Na podnebni konferenci v Parizu – saj veste, nekateri so bili za nove okoljske ukrepe, drugi so bili proti – so skoraj vsi voditelji držav citirali papeža, to se ni še nikoli zgodilo na mednarodni konferenci takšnega pomena. Papež je dar Boga Cerkvi in svetu za danes, za današnji čas, o tem ni dvoma. To bo potrdila zgodovina.


FOTO: Tatjana Splichal


Kako sami v sebi združujete duhovništvo in diplomatsko službo?

Sam sebe nimam za rojenega diplomata, saj sem sin zelo preproste družine. Res je, da to delo opravljam že vse življenje, da sem se marsičesa naučil, ni pa to vplivalo na mojo duhovniško istovetnost. Mogoče je včasih diplomatska dejavnost povezana z zunanjim bliščem, prepoznavnostjo, mogoče tudi z nekaterimi specifičnimi sposobnostmi. Vendar pa mene ne zanima nič drugega kot to, da bi sam in tudi drugi okoli mene postali boljši ljudje, seveda tudi boljši kristjani. Po naravi sem radoveden, zanima me kup stvari in sem hvaležen Bogu, da živim v tem času, kjer se toliko stvari ve, pozna. Brez te radovednosti bi mi bilo teže živeti. Diplomacija ni socialna kategorija in nikoli nisem bil njen ujetnik. Ohranil sem zvestobo duhovniškim obljubam in temu, kar sem, pa tudi zmožnosti vživljanja v drugega, zavedanje, da ni boljšega sveta, če se drugi ne počutijo boljše. To me je vedno popolnoma zadovoljevalo.

Ali je dejstvo, da ste duhovnik, v medosebnih odnosih v diplomaciji kdaj v pomoč?

V mednarodnih organizacijah je zelo pomembna prepoznavnost. Čeprav bi Sveti sedež sodeloval v tem okolju tudi na drugačen način, se zdi, da je prisotnost duhovnika dostikrat zaželena, ker je v njegovi osebi bolj vidno, da gre za veliko institucijo, kar gotovo Katoliška cerkev tudi je, ki se jasno zavzema za določene vrednote in ostaja zanesljiv partner v mednarodnem življenju. S čisto praktičnega vidika pa pomaga tudi zato, ker se ni treba dosti predstavljati in se zaradi tega morda včasih laže navežejo osebni stiki. Kot predstavniki Cerkve in Svetega sedeža pa smo včasih deležni tudi kake pikre opazke, kar kaže tudi na to, da poznajo naša prepričanja, na katera gledajo ne samo kritično, ampak pogosto tudi s simpatijo. Take priložnosti so pogosto tudi povod za dodatno sporazumevanje z drugimi, posebno drugače mislečimi.

Govorili ste o pomenu ohranjanja lastne identitete. Ali se sami radi vračate k svojim koreninam?

Mislim, da se k njim sploh ne vračam, saj so del mene. Pri tem mi je bila v pomoč povezanost z družino, ki je za nekoga, ki živi »daleč od doma«, zelo pomembna. Moja življenjska izkušnja mi je omogočila, da sem se naučil novih jezikov, znanje katerih je zelo koristno v okolju, v katerem živim. Vesel sem, da imam še vedno možnost, da se vračam domov, v hišo, ki je bila hiša mojih staršev. Slovenija je zadnjih 30 let doživljala zelo dinamično obdobje in na zunaj postala del razvitega evropskega sveta. V zadnjem času svojega službovanja nimam več toliko občutka, da se vračam in odhajam. Zdi se mi, da sem obenem doma in v tujini. K temu prispevajo nova sredstva družbenega povezovanja, ki so čisto spremenila naše življenje v drugih delih sveta. Tudi povezanost z drugimi duhovniki v domovini mi pomaga, da ostajam trdno povezan s svojimi koreninami in ne delam kdove kakšnih načrtov za prihodnost.

Na zadnjih trideset let imamo v Sloveniji precej bolj kritičen, pesimističen pogled.

Vi ste temu rekli pesimističen pogled, jaz bi govoril o potrtosti. Mnogi pravijo, da je tako zato, ker ni zadosti otrok in mladih. To ni pojav, ki ga opazimo samo v Sloveniji, ampak v mnogih evropskih državah. V prihodnosti se bo videlo, ali bomo sposobni preseči to preizkušnjo in ostati tudi v teh novih okoliščinah vitalni narod, zvest svoji kulturni dediščini in odprt za nove izzive sobivanja. Treba pa je tudi ohraniti upanje, da bo tudi naš narod »obnovil svojo mladost«, da bo več otrok, več mladih študentov, več navdušenja tudi nad skupnimi načrti. Cerkev mora biti v vsem tem procesu pomemben katalizator in vir novih energij. Zvestoba Kristusu bo prinesla uspehe, ki bodo vidni na vseh področjih življenja.
_ _ _

*Pogovor je objavljen tudi v novi številki Družine (43/2020).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*