Odkar so v OZN 27. januar razglasili za dan spomina na holokavst, to je na sistematično, genocidno ubijanje Židov, je zraslo zanimanje tiste vrste, ki se izraža v objavi knjig. K izpovedovanju se zatekajo še tisti ostareli interniranci, ki so doslej molčali, in vse več pišočih išče navdih med nekoliko nenavadnejšimi usodami in doslej manj upoštevanimi aspekti. Znatno bero teh del v slovenščini je lani poleti predstavila Anja Intihar v Sobotni prilogi Dela, poudarek je dala na mešanje stvarnosti in fantazije, na pomen verodostojnosti, resnicoljubnosti. O eni knjigi je zapisala: »Mukoma sem se pretolkla skozi napihnjeno in pretiravajoče zapisano pripoved.«

Med predstavljenimi knjigami je tudi ena, ki je zgled za vztrajanje pri natančnosti in stvarnosti, čeprav deluje fantazijsko. Avtor je poudaril, da je bilo to njegovo vodilo, saj bi se mu zdelo vsako izmišljevanje nespoštljivo.

Urednik Cankarjeve založbe je bil med nastajanjem članka povprašan, zakaj so...