Zorko Simčič o ...

● begunstvu:

V resnici se rojevaš in prerajaš vse življenje. V tujem svetu je sprva šok tako velik, da sploh ne utegneš razmišljati, kaj se godi s teboj. Vržejo te v reko, pač plavaš, ker nočeš utoniti. Problem nastane, ko so vsakdanje težave več ali manj urejene in imaš streho nad glavo ter se zaveš: lačen ne bom. In šele takrat se ustaviš, misel te vedno pogosteje zapelje nazaj preko ekvatorja, in pravzaprav šele tedaj se zaveš, kaj je hotel reči Dante, ko je napisal: »Zapustil boš vse, kar ti je najljubše, in to je prva strelica z loka izgnanstva.« To je prvi udarec in je toliko hujši, ker – če si normalen človek – ga ne moreš pokopati v podzavest /…/ Stik s tvojimi domačimi je prekinjen – počasi se vdaš v usodo, pa vendar ne obupaš. Kaj pravzaprav nastaja iz tebe? Enega izgnanstvo – tudi avtoeksil – okrepi, drugega ubije.

● izgubi dveh bratov:

Smrt vsakega človeka je delno tudi tvoja smrt. Še hujša je smrt...