Moj prijatelj ima rojstni dan 11. februarja, na god lurške Matere Božje. Pravi, da je rojen na poseben dan z dodatnim varstvom priprošnjice za zdravje. Morda se človek niti ne ozira toliko na ta dan, dokler sam resneje ne zboli. Ko se je pred leti to zgodilo meni, sem se spomnila njegovih besed. Ob pogledu na cevke v mojem telesu in bleščeče luči urgence, pregledu tega in onega zdravnika mi je bilo težko sprejeti, da medicina kljub tako hudemu stanju zame ni imela odgovora. Takrat sem se zatekla v varstvo k Priprošnjici za zdravje; konec koncev sem zbolela skoraj na njen god.
Morda mislite, da bo to zapis z dobrim koncem, pa se ni izšlo tako. Deloma sem ozdravela, mnogo težav, ki jih nosim kot breme, pa so ostale. Seveda sem prosila za zdravje, potem za čudežno ozdravljenje. Človek bere o toliko čudežnih preobratih, da postaja nestrpen in jezen, ker se to ne zgodi. Sčasoma, ko so težave kar vztrajale, pa sem vendar začela poslušati tudi bolnike, ki so ostali bolni, in brati zapise tistih, ki jim bolezen ni bila odvzeta.

Človek bere o toliko čudežnih preobratih, da postaja nestrpen in jezen, ker se to ne zgodi.

Zelija Martin, mama znane svetnice Terezije Deteta Jezusa, je kmalu po njenem rojstvu zbolela za rakom na grlu. Rak je napredoval in Zelija se je zatekala po pomoč k lurški Materi Božji. Kljub težkemu stanju in bolečinam je večkrat obiskala Lurd, se kopala v zdravilni vodi in si tudi kasneje doma polagala obkladke z lurško vodo na mesto tumorja. Tumor je kljub temu napredoval in Zelija je umrla, ko je bila Terezija stara štiri leta.

Čeprav možnost ozdravljenja in zaupanje v sodobno medicino mnogim vliva upanje, se mora kljub temu mnogo ljudi tudi danes sprijazniti s tem, da bolezen ostaja njihovo breme. Te trpeče in skrajno potrpežljive sta s svojimi zapisi nagovorila redovnika Jean-Baptiste Saint-Jure in Claude La Colombiere. Poskušala sta spremeniti pogled na bolezen in pokazati, da ozdravljenje ni edini »dobitek«, ki ga Bog kot odgovor na bolezen lahko pokloni. Zaupno sprejemanje Božje volje in vdanost v to, kar nam naloži, je po njunem pisanju vredno več. Omenjena meniha sta pisala o tem, kako premišljeno in skrajno skrbno Bog ureja naše življenjske dogodke. Tudi ko dopusti bolezen, jo dopusti v naše dobro, čeprav to zdaj težko razumemo in sprejemamo. Navajata veliko primerov, kako imajo najhujše nesreče včasih srečne posledice in kako tisto, kar se zdi velik uspeh, človeštvo lahko vodi v zmoto. Sprašujeta se, kakšna bo naša zmeda, ko se bomo nekoč znašli pred Bogom in videli razloge za križe, ki jih je dopustil in za katere si zdaj na vse pretege prizadevamo, da bi nam jih (čudežno) odvzel. Zaključita, da morda prav in edino tej motnji, ki nas danes stane toliko solz, dolgujemo svojo globljo vero, večjo povezanost z Bogom, morda celo odrešenje.

Zavedanja, da zadovoljstvo življenja ni le v tem, da v vsakem trenutku dobimo, dosežemo in nadvladamo vse. 

Čas, ki ga živimo, nas vabi tudi k temu razmisleku. Da ob hvaležnosti za napredek znanosti, pa vendar neprestanemu uvajanju novih ukrepov in prepričevanju drug drugega glede cepljenja, ne pozabimo, da nam bolezen ni dana le kot motnja, temveč tudi kot učiteljica. Nismo je še zmogli dovolj sprejeti v tej meri, da bi nam mogla biti tudi učiteljica ponižnosti, globlje molitve in zavedanja o lastni končnosti. Zavedanja, da zadovoljstvo življenja ni le v tem, da v vsakem trenutku dobimo, dosežemo in nadvladamo vse. Predvsem pa nam daje možnost, da poglobimo odnos z Bogom, saj se bo pot vsakega človeka prej ali slej končala prav pri njem.

Članek je bil najprej objavljen v družinski prilogi tednika Družina Naša družina (6/2022).