Intervju je v celoti objavljen v reviji Praznična, zima 2022.

Čeprav vas človek ne pozna, iz objavljenega o vas ni težko ugotoviti, da ste ljubiteljica knjig. Kakšen odtis puščajo v vašem življenju?

Obe moji babici sta bili izjemno inteligentni, pa nista imeli možnosti izobraževanja. Obe sta mi polagali na srce, da je treba v življenju čim več vedeti, znati. Ena babica ni imela denarja, da bi si kupovala knjige, knjižnica je bila daleč, imela pa je naročen Kmečki glas, ki sva ga vsak četrtek nestrpno pričakovali. V njem so namreč v podlistkih objavljali romane in sva komaj čakali nadaljevanje zgodbe. Druga babica pa je naročala Mohorjeve knjige in se jih je tudi vsako leto zelo veselila.

Pa tudi to, da sem bila otrok socializma in pri nas se, citiram, »ni zapravljalo za bedarije«, ampak če sem si zaželela knjigo, sem jo vedno dobila. Knjiga je bila simbol znanja, širine in letalska karta po časovnih, krajevnih in zgodovinskih pasovih.

Skozi naše rane zasijejo tudi milosti.

Zanimivo, kako lahko nekdo s svojimi dejanji pusti tak pečat …

Ja, res. Moje otroštvo je bilo namreč precej samotno, saj okrog nas ni bilo veliko otrok, zato so bile tudi knjige moje prijateljice. In ostajajo.

Ko vas človek spremlja samo od zunaj, lahko zasluti neko iskanje globin. Kaj vse vaš svet poglablja in širi prostranstva?

Besedna zveza osebna rast je tako pogosto uporabljena, da zveni izrabljena, ampak čim bolj si želim razumeti sebe, da lažje razumem in sobivam z drugimi in drugi z mano.

Moje delo je izrazito timsko in sestavljeno iz številnih interakcij. Veliko ljudi mora opraviti odlično delo, da lahko dobro odvodim oddajo ali prireditev. Bolje, ko bom z njimi sodelovala, boljši bo izdelek. Zelo zgodaj sem ugotovila, da je najlažje sitnariti in stresati slabo voljo ali frustracije na druge, a se je veliko bolje – razumeti.

Pa tudi življenje me spotakne in prekucne in takrat se je treba nekako za-celiti in osmisliti. Vsak dobi svoje pakete lepega in hudega.

Moje delo je izrazito timsko in sestavljeno iz številnih interakcij. Veliko ljudi mora opraviti odlično delo, da lahko dobro odvodim oddajo ali prireditev.

Z globinami pridejo preiskovanja temin. Kaj za vas to pomeni?

Ko bi na primer rada malo »zasikala« nad nekom, se raje vprašam, kaj je zadaj, zakaj me je nekaj razjezilo, pogrelo, zabolelo. In hkrati, ko je kdo drug nesramen, včasih pomislim – to je njegovo, ne moje. S tem, kako se obnašamo do drugih, največ povemo o sebi.

Tako poetično ste povedali to o teminah, bi moralo biti v kakšni pesmi. (smeh) Spomnilo me je na misel Leonarda Cohena v pesmi Anthem: »There's a crack in everything, that's how the light gets in.« V prevodu in parafrazi: Skozi naše rane zasijejo tudi milosti.

Morda je bolečina tista, ki poglobi življenje. Saj zakaj pa bi kopali po sebi, ko nam je fino in udobno?! Spomnim se kaplana Mateja Jakopiča, ki nas je učil verouk in je rekel: »Božja roka ni nikoli tako mila, kot takrat, ko je največja sila.« Povedano drugače: ko se spotakneš in si potolčeš kolena (če imaš srečo, samo kolena), boš tisto rano moral oskrbeti in negovati in bo lahko postala opomnik in učiteljica za prihodnje dni življenja. In tako je tudi z notranjimi ranami.

Prebrali ste del članka, ki je bil v celoti objavljen v reviji Praznična, zima 2022. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.