Del tima na negovalnem oddelku
O delu s težkimi bolniki smo se ob knjigi Rešila me je solza pogovarjali z vodilno medicinsko sestro na negovalnem oddelku Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik, go. Judito Slak.
Proti koncu pogovora mi starejša pacientka, ki je pravkar vstopila v dnevni prostor, ponudi kozarec vode in nama z nasmehom pojasni: »Sem po kemoterapiji in vama lahko naredim to uslugo, drugič pa bo kdo drug meni podal roko.« Iskrene naklonjenosti in dobrohotnosti ob teh dveh damah ne morem spregledati in sprašujem se, ali so takšni odnosi običajni na oddelkih z neozdravljivo bolnimi.

Na negovalnem oddelku, kjer obravnavajo bolnike, ki po zdravljenju akutne bolezni še ne morejo biti odpuščeni v domače okolje, in bolnike, ki so neozdravljivo bolni in so zajeti v paliativno oskrbo, vlada nekoliko drugačno ozračje kot na oddelkih akutne obravnave. Zaradi prostorske organizacije in logistike obravnave bolnikov je oddelek odmaknjen od glavne bolniške stavbe in ga tudi zato preveva velika umirjenost.

»Spremljanje bolnika nas čustveno obogati«

Ne glede na to, v katero skupino spada bolnik, pri njegovi obravnavi sodeluje več strokovnjakov – v primerih, ko je bolnik zajet v paliativno oskrbo, je ob zdravniku, medicinski sestri, socialnem delavcu, dietetiku, farmacevtu, fizioterapevtu posebej dobrodošla navzočnost psihologa, duhovnega spremljevalca ali prostovoljcev. Teh imajo v Kliniki Golnik kar nekaj, kar dokazuje, da nas spremljanje neozdravljivo bolnega lahko obogati. Ga. Slak meni, da je ravno zavedanje, da ob vsakem bolniku lahko kaj pridobiš, eden od ukrepov za preprečevanje izgorevanja zdrav­stvenih delavcev. »Predvsem svojci bolnikov, ki so zajeti v paliativno oskrbo, so nam za obravnavo izredno hvaležni, kljub izgubi svojega bližnjega. Pisma zahvale, ki nam jih pošiljajo v času prebolevanja izgube, so eden izmed tistih dejavnikov, ki preprečujejo izgorevanje in osmišljajo naš poklic.«

Komunikacija je temelj dela

Člani tima se izpopolnjujejo tudi na področju medosebnih odnosov: sposobnost komunikacije z bolniki, svojci in sodelavci je bistvena. »Danes zdravstveni delavci razumemo, da je na primer bolečina, ki spremlja neozdravljivo bolezen, kompleksno subjektivno doživetje. Na neakutnih oddelkih, kakršen je naš, si lahko člani tima vzamemo več časa za iskreno komunikacijo z bolnikom in njegovimi svojci. Ta je pomembna ne samo zato, da razumejo bolezen in njen potek, ampak tudi zato, da prepoznamo stiske, strahove, dileme in probleme, ki nastopijo ob pojavu neozdravljive bolezni. Verjamem, da se tudi v naših bolnišnicah dogajajo primeri neprimerne komunikacije do bolnika in svojcev, kot jih opisuje knjiga – neprijaznost, nesposobnost poslušanja in nerazumevanje, kar človeka močno prizadene. Pomislite samo, kako neugoden je že za zdravega neprimeren odnos uslužbenca npr. na banki! Avtorica je svojo knjigo napisala tudi zato, ‘ker se vsaka napaka lahko zgodi, ne sme pa se ponoviti’. Člani tima rastemo in se marsičesa naučimo ob vsakem bolniku, tudi strokovno, saj po smrti vedno natančno analiziramo izvedeno oskrbo, da bi se naučili, kako lahko pri drugih bolnikih še bolje ukrepamo.«

Biti z bolnikom

»V naši službi se naučiš ceniti zdravje in življenje, pa tudi, da smrt ni znamenje neuspeha, temveč je naraven proces. Naloga zdravnika je jasna razlaga diagnoze in prognoze, učinkovito timsko delo in pogovor članov tima z bolnikom in svojci pa sta odločilna za lajšanje trpljenja v času neozdravljive bolezni. Nimamo kalupa za delo z neozdravljivo bolnimi, vsakega obravnavamo individualno. Človeškega življenja ne smemo skrajševati, hkrati pa tudi ne podaljševati za vsako ceno. Naša naloga je, da lajšamo trpljenje, bolniku in svojcem dajemo psihološko, duhovno in socialno oporo, omogočamo bolniku polno in dostojanstveno življenje do smrti in svojcem oporo v času žalovanja. Pomembno je, da bolnika in svojcev v času hude izkušnje ne pustimo samih, ampak jih spremljamo, ostanemo stalno dosegljivi, pomagamo vzdrževati upanje, morda upanje v dosego novih ciljev .«

Čudež

Dogodek, ki je avtorico knjige rešil pred odklopom z dihalnega aparata, je na neki način čudežen, zato vprašam go. Slak, če se takšni drobni čudeži dogajajo tudi na Golniku. »Včasih se zdi, da se zgodi tudi čudež. Spominjam se nekega bolnika iz Bosne z zelo razširjeno rakavo boleznijo, s slabo telesno zmogljivostjo in več motečimi simptomi, ki si je želel vrniti se v svojo domovino. Svojcem smo to zaradi naporne in dolge poti odsvetovali, vendar so želeli spoštovati njegovo željo in smo tako skupaj uredili vse potrebno za potovanje – ustrezen prevoz, kisik, drenažo … Dvomili smo, da bo zmogel naporno vožnjo proti jugu, vendar nas je močno presenetil – ne le da je vožnjo dobro prenesel, živel je še mesec, ki ga je polno izkoristil za poslavljanje od svojih sorodnikov in znancev. Podoben je primer drugega našega bolnika, ki je prav tako želel umreti v Bosni, kjer je bila vsa njegova družina – iz prej opisanega primera smo se naučili, da je to mogoče in da je predvsem pomembno, da uresničimo željo bolniku, še posebej, če je ena njegovih zadnjih.«