Aleš Gabrič, Bojan Godeša in Ivo Jevnikar. VIR: Novi glas

Aleš Gabrič, Bojan Godeša in Ivo Jevnikar. VIR: Novi glas

Izšla je še ena knjiga (Bojan Godeša, Čas odločitev, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2011), v kateri uveljavljeni zgodovinar prikazuje ideološko prirejene podobe o naši polpretekli zgodovini. Po Slovenskem zgodovinskem atlasu tako dobivamo še en izdelek iz preživelih delavnic našega zgodovinopisja.

Ljudje smo navadno pristranski. Zakaj je tako, o tem na tako omejenem prostoru ne morem pisati. (Je pa nadvse zanimivo, da o tem tako rekoč nihče ne piše.) Če smo usmerjeni politično bolj na levo, potem pišemo slabo o vsem, kar je na desni, če pa smo politično bolj na desni, potem problematiziramo stvari, ki so na levici.

V publicistiki, tako v poljudni, kot tudi v tisti, ki ji rečemo strokovna, je navadno tako, da neko temo obravnavamo s svojega ideološko-politično omejenega zornega kota. Veliko krat se zgodi, da neko temo prikažemo v negativni luči, čeprav bo nekdo drug imel o njej popolnoma drugačno mnenje. Pogosto pa se tudi zgodi, da nekdo neko temo naredi negativno s posebnimi orodji jezika. To avtor naredi tako, da se do neke teme opredeli negativno oz. jo prikaže negativno; pa čeprav tisto negativno v očeh nekoga drugega nikakor ni nujno negativno. Skratka, publicisti, takšni in drugačni, to počnemo zelo pogosto.

Brezno Cinkov križ v Kočevskem rogu, komunistično morišče, fotografirano leta 1990. FOTO: Ivo Žajdela

Trije prvaki SLS

Zakaj tak uvod? Zato, ker je nedavno izšla knjiga, v kateri je njen avtor na veliko posegel po prej omenjenih orodjih, s katerimi je neko temo prikazal kot izrazito negativno, čeprav mu bo nekdo drug zlahka ugovarjal. V tem primeru obravnavam knjigo zgodovinarja, zaposlenega na Inštitutu za novejšo zgodovino, dr. Bojana Godeše z naslovom Čas odločitev in podnaslovom Katoliški tabor in začetek okupacije; v zbirki Premiki jo je izdala Založba Mladinska knjiga. V knjigi Godeša piše o treh visokih politikih Slovenske ljudske stranke, Antonu Korošcu, Franu Kulovcu in Marku Natlačenu, čas, v katerem jih obravnava, pa je zamejil z letnicama 1939 in 1941. To je torej čas tik pred začetkom druge svetovne vojne na Slovenskih tleh, ki sta jo zaznamovala sovražna okupacija in prav tako sovražna komunistična revolucija, ki je to okupacijo izkoristila in zlorabila za boj za nasilni prevzem oblasti.

Sondiranje grobišča pri Mozlju, kjer so komunisti oktobra 1943 množično ubijali ujetnike (Pernetovo društvo, 5. oktober 1993). FOTO: Ivo Žajdela

Srb o Slovencu

Godeša je svojo pripoved in svoje zaključke, ki jih v knjigi nenehno navaja, gradil predvsem na enem viru. To so t. i. dnevniške zabeležke Mihaila Konstantinovića, srbskega politika in ministra v vladi Dragiše Cvetkovića, ki so pod naslovom Politika sporazuma izšle leta 1998 v Novem Sadu. Prvi del teh zabeležk je bil napisal prav v letih 1939–1941, s katerimi je tudi Godeša zamejil svojo knjigo. Po Godeševem citiranju Konstantinovićevih zapiskov, si je ta zapisoval svoja zelo negativna mnenja o predstavniku Slovencev v jugoslovanski vladi dr. Antonu Korošcu. Že s prvimi štirimi stavki v poglavju o Korošcu je Godeša s pomočjo Konstantinovića zacementiral svojo izrazito negativistično prikazovanje tega takrat najpomembnejšega slovenskega politika.

V prvem stavku je Godeša citiral Konstantinovićevo mnenje, ki se glasi: »Čujete, on je gotov. Premro je od straha od Nemaca. Traži germanofilsku vladu, koja bi nas zaštitila. /.../ Korošec kaže da moramo biti kao 'Schulbubli', sa rukama na stolu!« V naslednjem stavku je Godeša pojasnil, da je to misel Konstantinović zapisal v svoj dnevnik po svojem telefonskem pogovoru 19. junija 1940 z hrvaškim politikom in voditeljem Hrvatske seljačke stranke Vladkom Mačkom. Gornjo mnenje o Korošcu mu je povedal Maček, nanašala pa naj bi se na domnevni Korošcev odziv na padec Pariza.

Izkop grobišča pri Mozlju, kjer so komunisti oktobra 1943 množično ubijali ujetnike. Vodil ga je arheolog Draško Josipović 26. avgusta 2009. VIR: Draško Josipović

Godešev sporni vir

Sledita tretji in četrti Godešev stavek in prav ta dva stavka spadata med tiste, iz katerih je Godeševa knjiga zgrajena, z njimi pa je Godeša neko temo opredelil z izrazito negativno oznako, potem pa tako opredeljeno še nadalje problematiziral. Ta dva stavka se glasita: »V takšnem razpoloženju, ki ga lahko označimo kot paničen strah, se je Korošec odločil za tesno naslonitev na nacistično Nemčijo in sile osi, v katerih je odtlej videl edino rešitev za slovensko domovino. Ta politična usmeritev je zaznamovala Koroščevo politično delovanje vse do njegove smrti 14. decembra 1940.«

Godeša uporablja naslednje tendenciozne termine: »paničen strah«, »se je odločil«, »za tesno naslonitev«, »nacistična Nemčija in sile osi«, »edina rešitev«, »slovenska domovina«. Godeša je vse te močne termine (označevalce) uporabil zato, da je Korošca z njimi prikazal v izrazito negativni luči.

Seveda nimam prostora, da bi z podrobno analizo tovrstnih Godeševih prijemov nadaljeval (njegovo besedilo obsega 320 strani), hočem le opozoriti na tovrstno početje nekega slovenskega zgodovinarja, ki ima za seboj že zajetno bibliografijo in je zaposlen v osrednji slovenski raziskovalni ustanovi za novejšo slovensko zgodovino.

Za nameček je Godeša kot vir, ki mu je služil za svoje uničujoče zaključke o Korošcu in drugih demokratično izvoljenih politikih pred drugo svetovno vojno, uporabil mnenja nekega srbskega politika, ki so že sama po sebi lahko zelo sporna in bi jih Godeša moral obravnavati z največjo mero rezerviranosti. Konstantinović je v svojih mnenjih, ki jih navaja Godeša, izrazito subjektivističen, morda tudi sovražno razpoložen do politika druge nacionalnosti, ko povzema svoj telefonski pogovor z Mačkom pa je celo v slogu »rekla kazala«. Vsak resen zgodovinar bi se moral takšnemu viru izogniti, če ga pa že uporabi, pa bi moral bralca opozoriti na vse pasti, ki se lahko za njim skrivajo. Godeša tega ni storil. Nasprotno, skrajno dvomljivi vir je uporabil kot osrednji temelj, na katerem je potem gradil svoje uničujoče zaključke o politikih SLS.

Izkop grobišča v Lovrenška grapi pri Škofji Loki 27. oktobra 2006. VIR: vladna komisija za grobišča

Godešev »kulturni boj«

Pred temi prej omenjenimi štirimi uvodnimi stavki v čez sto strani dolgo poglavje o Korošcu je Godeša objavil tri strani in pol dolg predgovor, ki je po svoji vsebini in uporabljeni terminologiji na nevarnem robu zdrsa v pamflet. V njem je uporabil naslednje termine: »partizansko gibanje«, »nasprotniki partizanstva«, »kulturni boj«, »prostovoljna kolaboracija«.

Pri tistih, ki jih Godeša vztrajno označuje s terminom »nasprotniki partizanstva«, nikakor ni šlo za to, kar naj bi ta termin pomenil, torej nasprotovanju partizanstva. Šlo je kvečjemu za odgovor na komunistično-partizansko nasilje, in to v pogojih sovražne okupacije dežele z vsemi njenimi značilnostmi in posledicami. Šlo je za zaščito pred revolucionarnim nasiljem komunističnih paravojaških skupin (partizani, VOS, NZ, terenci, aktivisti). Zato lahko te ljudi imenujemo le s terminom, ki zadeva bistvo problema, to pa je bilo revolucionarno nasilje (danes tovrstnim pojavom rečemo terorizem). Šlo je torej za (samo)obrambno protirevolucijo oz. protirevolucionarje, ali pa jih poimenujemo s termini, s katerimi so se sami imenovali: vaške straže, domobranci. Vse ostalo je tendenciozno natolcevanje.

Mimogrede, tako levi kot desni danes v publicistiki uporabljajo termin »državljanska vojna«, ki je za slovenske razmere med drugo svetovno vojno neprimeren. O državljanski vojni lahko govorimo le v razmerah, ko sta dve politični sili med seboj kolikor toliko enakovredni in ko ni prisotnosti tretjega pomembnega akterja, kot je bil to v slovenskem primeru okupator; slednji je bistveno krojil razmere enih in drugih. V veliki večini medvojnega dogajanja v Sloveniji so komunisti s svojimi paravojaškimi skupinami napadali in uničevali politične nasprotnike, ti pa so se bili prisiljeni braniti. Zato je uporaba termina »državljanska vojna« zavajajoča in za eno stran (napadeno) krivična, saj jo enači s stranjo, ki je imela pobudo v nasilju. Obdobje domobranstva, ko se je postavilo novo razmerje sil, pri tem terminu nič ne spremeni. Še vedno je krivda na plečih tistega, ki je začel in potem do konca vzdrževal politiko izrazitega in vsakršnega nasilja.

Izkop grobišča v Lovrenška grapi pri Škofji Loki 27. oktobra 2006. VIR: vladna komisija za grobišča

Apologeti komunističnega zla

Naj se vrnem Godeši, ki je v svojem uvodu v knjigo zapisal, da smo tisti, ki smo po demokratizaciji Slovenije leta 1990 poskušali o našem medvojnem dogajanju napisati tudi kaj drugega, kot so do takrat pol stoletja pisali režimski pisci in je bilo zlagano ali vsaj izrazito enostransko, posegli po »kulturnem boju« oz. smo poskušali »zamenjati prejšnjo enostransko interpretacijo z novo 'Resnico' po načelu rušenja mitov z vzpostavljanjem novih«. Slabo bi bilo, če bi zapisal frazo, da ne vem o čem tu Godeša govori, o kakšni »novi 'Resnici'« in o kakšnem vzpostavljanju novih »mitov«. Vsi dobro vemo, da se tu poslužuje diskvalifikacij tistih, ki smo pisali in pišemo o enakih temah, kot on, vendar na drugačen način, in ki mu očitno to nikakor ni všeč. Mnogi drugi namreč ne pišemo nekritično o glavnem akterju zla med vojno na Slovenskem, ampak poleg tega še opisujemo izjemno težke razmere, v katerih so se znašle njegove žrtve. Godeše in še nekaterih njemu podobnih žrtve nasilja ne zanimajo. Verjetno si mislijo, da počnejo pomembne reči, če v svojih besedilih direktno ali posredno zagovarjajo legitimnost »zmagovalcev« – torej tistih, ki so bili povzročitelji vsega zla med vojno in po njej na Slovenskem.

Pri tem se vede kot zadrti stanovniki v Dražgošah, ki besnijo z diskvalifikacijami in žalitvami, ker jih resnica stvarnosti močno boli in je v svojem samoljubju ter najrazličnejšem interesju ne prenesejo, jo sovražijo in jo, ker v demokraciji drugače pač ne gre, žalijo z rohnenjem zoper njo.

Godeša je zapisal, da njegova knjiga »v nasprotju s takim nekritičnim pristopom« skuša »vpeljati širši konsenz o potrebi po enakovredni obravnavi in presoji obeh črno-belih in enostranskih interpretacij ter preseganju kulturnobojnega ozračja v slovenski družbi«.

Le kako lahko tako suvereno izrazi takšno željo? Na kakšen »širši konsenz« je mislil, ve le on, zanj neizprosno dejstvo pa je, da je njegova knjiga Čas odločitev kulturnobojniška čitanka.

Izkop grobišča v Lovrenška grapi pri Škofji Loki 27. oktobra 2006. FOTO: Tamino Petelinšek

Godešev narobe svet

V proslulem predgovoru je Godeša zapisal, da je njegova »znanstvenokritična analiza« razodela, »da je ob okupaciji Slovenska ljudska stranka vse svoje sile stavila na iskanje rešitev slovenskega vprašanja v okvirih rasističnega in totalitarnega nacističnega novega reda in je skušala s silami osi vzpostaviti sodelovanje že ob prvih stikih z njimi.«

Kot vidimo, Godeša v svoji knjigi uporablja povsem enak način, kot so ga v letih pred drugo svetovno vojno, med drugo svetovno vojno in v letih po njej uporabljali komunisti. Svojega političnega nasprotnika najprej označiš z izrazito negativnimi oznakami in ga v očeh javnosti narediš za negativca. Potem pa po tem negativcu tolčeš, ali z uničevanjem, kot so to počeli komunisti, ali, kot to počne v svoji knjigi Godeša, z verbalnim nasiljem s podtikanjem negativnih lastnosti in tem. Za Godešo je vse, kar so počeli politiki Slovenske ljudske stranke, negativno (za tako njihovo početje seveda z negativnimi izrazi označi on), na ta način pa je neizmerno nasilje, ki so ga v času sovražne okupacije Slovenije nad temi ljudmi izvajali komunisti s svojimi paravojaškimi skupinami, opravičljivo. Po njegovem so tako uničevali še hujše narodne škodljivce. Seveda narobe svet, kot ga vedno lahko poljubno z primerno uporabo besed naslika kdorkoli, ki mu je ali malo mar za objektivnost in resnico ali pa je poln sovraštva do politično drugače mislečih oz. pozicioniranih, ali v preteklosti ali danes.

Godeše ne le, da ne zanima iskanje modusov vivendi v tistem izjemnem ozračju tik pred okupacijo dežele, ko, kot vemo danes, tako ni imelo nobenih možnosti uspeha, da bi se naš narod rešil pred kataklizmo okupacije in revolucije, on v knjigi striktno vse takšne poskuse hladnokrvno označi kot »sodelovanje« (»kolaboracijo«) s silami »rasističnega in totalitarnega nacističnega novega reda«. Le kako mu ni bilo slabo, ko je tako prikrajal našo zgodovino? Saj to je nekako tako, kot če bi imel koncentracijsko taborišče v glavi.

Izkop grobišča v Lovrenška grapi pri Škofji Loki 27. oktobra 2006. VIR: vladna komisija za grobišča

Izkop grobišča v Lovrenška grapi pri Škofji Loki 27. oktobra 2006; antropologinja Petra Leben Seljak.
VIR: vladna komisija za grobišč

Upoštevati okoliščine dogajanja 

Godeša piše o »ukrepih« proti Judom, prostozidarjem in komunistom, ki naj bi jih v letih pred drugo svetovno vojno zagovarjali nekateri politiki SLS, predvsem Korošec in glavni urednik Slovenca Ivan Ahčin. Seveda se nam kakšna njihova formulacija z današnjega zornega kota zdi neprimerna ali celo bizarna, vendar zgodovinar počne »smrtni greh«, če takšna mnenja presoja in vrednoti iz zornega kota nekega bistveno drugačnega časa. Skoraj vse, kar Godeša navaja kot »ukrepe« proti Judom, prostozidarjem in komunistom, je precej malo vredno, vendar kljub temu mušico mala v slona in potem izpeljuje uničujoče zaključke. Še huje je to v primeru negativističnih navajanj iskanj vzorov v Tisovi Slovaški in Pétainovi Franciji. Še posebej pri Pétainu, ne da bi z besedico navedel okoliščine, v kakršnih se je znašla Francija po zasedbi nacistične Nemčije. Šele na strani 63 in 64 je na kratko navedel nekaj okoliščin, ki osvetlijo težavnost razmer, v katerih so se znašli takratni slovenski politiki.

Godeše ne zanima, da slovenski politiki tisti čas niso mogli vleči takšnih potez, ki bi bile tudi z današnjega zornega kota vrhunske. Kot majhen akter so bili precej odvisni od soigralcev okoli sebe. Kljub temu so poskušali voditi svoj narod tako, da bi bilo zanj čim manj usodno. Ne okupacija dežele ne ravnanje komunistov, ki so nastale razmere z okupacijo izkoristili še za drugi napad, tokrat od znotraj (v hrbet narodu), niso bili odvisni od njih oz. na ti dve pogubni okoliščini niso mogli vplivati.

Prav nič me ni začudilo, da je v celjski zgodovinski reviji Zgodovina za vse (št. 2, 2011) celjski zgodovinar in enobemitoman Tone Kregar zapisal, da ta Godeševa knjiga prinaša »upanje«. Kakšno le, bi retorično dodal.

 Izkop grobišča v Lovrenška grapi pri Škofji Loki 27. oktobra 2006. FOTO: Tamino Petelinšek

Anton Korošec

Anton Korošec (1872–1940), o katerem Godeša piše tako negativno, je bil podpredsednik prve vlade Kraljevine SHS, nato je kot vodja Slovenske ljudske stranke sodeloval v drugih desno usmerjenih vladah. Nasprotoval je sprejetju vidovdanske ustave in se zavzemal za večjo avtonomijo Slovencev v okviru Jugoslavije. V opoziciji je leta 1932 sestavil Slovensko deklaracijo, ki je zahtevala nov mednarodni sporazum Slovencev, Hrvatov in Srbov, zaradi česar bi bila takšna država privlačna tudi za zamejske primorske in koroške Slovence. Zaradi takšnih pogledov so ga leta 1933 izgnali v internacijo, tudi na otok Hvar, SLS pa je nato bojkotirala parlamentarne volitve leta 1935. Junija 1935 je postal minister za notranje zadeve v Stojadinovićevi vladi. Sodeloval je pri pripravah sporazuma Cvetković-Maček in bil minister za šolstvo v njuni vladi. Umrl je v Beogradu na »predvečer«okupacije Slovenije, 14. decembra 1940; pokopan je na ljubljanskem Navju.

Fran Kulovec

Fran Kulovec (1884–1941) je kot eden najtesnejših Koroščevih sodelavcev po njegovi smrti postal njegov naslednik. Od januarja do marca 1941 je bil v vladi Cvetković-Maček minister brez listnice. V Simovićevi vladi je bil minister za gradnje. Življenje je izgubil med nemškim bombardiranjem Beograda 6. aprila 1941.

Izkop grobišča v protitankovskem jarku pri Mostecu pri Brežicah leta 2020. VIR: vladna komisija za grobišča

Marko Natlačen

Marko Natlačen (1886–1942) je po končanem študiju prava na Dunaju leta 1912 prišel v Ljubljano, kjer je služboval kot odvetnik. V 20. letih 20. stoletja se je priključil Slovenski ljudski stranki in kmalu postal njen podpredsednik, takoj za Koroščcem. Leta 1927 je bil na volitvah v Ljubljansko oblastno skupščino izvoljen na listi SLS in postal predsednik Ljubljanske oblasti. Po uvedbi šestojanuarske diktature leta 1929 je v vlogi komisarja oblasti novo nastale Dravske banovine predal posle banu Sernecu in se umaknil iz javnih funkcij. Leta 1933, po zahtevi SLS po večji avtonomiji, je jugoslovanski režim aretiral njene voditelje, med katerimi je bil tudi Natlačen. Po umoru kralja Aleksandra Karađorđevića oktobra 1934, je prišlo do zamenjave oblasti. SLS se je priključila vladni Jugoslovanski radikalni skupnosti, Korošec je postal notranji minister, Natlačen pa ban Dravske banovine. V tem času je Natlačen zaradi številnih prizadevanj za izboljšanje gospodarske situacije, položaja kmetov in kulturne prenove, postal eden od najpriljubljenejših politikov.

Po okupaciji Slovenije je z ostalimi voditelji legalnih strank ustanovil Narodni svet za Slovenijo, katerega cilj je bil s čim manj žrtvami oblikovati slovensko avtonomno zemlje pod nadzorom enega samega okupatorja. Ob vzpostavitvi Ljubljanske pokrajine je sprejel imenovanje v njen sosvet, vendar je kmalu zatem zaradi nasprotovanja italijanskim oblastem, njenim nezakonitim ravnanjem s prebivalstvom Ljubljanske pokrajine, izstopil iz njega in se umaknil iz aktivnega življenja. Vse to za pisce, kot je Bojan Godeša, ni bilo reševanje slovenskega naroda oz. ustvarjanje čim boljših pogojev za preživetje v vojni, ampak nesprejemljiva (in prostovoljna) kolaboracija z okupatorjem. Publicisti lahko neko dogajanje poljubno označimo ali za pozitivno ali negativno, potem pa na osnovi tega naprej nizamo nove »argumente« za svojo trditev. V času enoumja v diktaturi se to da, v času demokracije pa gotovo ne.

Natlačen je po izstopu iz sosveta sodeloval v ilegalnih dejavnostih Slovenske ljudske stranke in je med drugim ob koncu leta 1941 sooblikoval tajni program obeh najpomembnejših meščanskih strank, imenovan londonske točke. 13. oktobra 1942 ga je po nalogu Komunistične partije Slovenije umorila njena Varnostno-obveščevalna služba.

Izkop grobišča v protitankovskem jarku pri Mostecu pri Brežicah leta 2020. FOTO: Uroš Košir

Odziv dr. Bojana Godeše na moj na prispevek

Na gornji prispevek se je odzval dr. Bojan Godeša, zapisal je: Pristop, s katerim se je pisec v članku z naslovom Ideološko prirejene podobe (Demokracija, 16. februar 2012) lotil obravnave moje knjige Čas odločitev (Katoliški tabor in začetek okupacije. Mladinska knjiga, Ljubljana 2011) me ni presenetil. Gre namreč za značilen kulturnobojniški proizvod z vsemi pritiklinami, ki ta ideološki spopad »krasijo« že od časov osamosvojitve naprej. Takšno razpravljanje je pravo Sizifovo delo. Kljub temu moram ostro zavrniti kritikov očitek, da naj bi »svojo pripoved in svoje sklepe, ki jih v knjigi nenehno navaja, gradil predvsem na enem viru«, kot popolnoma neutemeljen. Dejansko knjiga temelji na relevantni literaturi in obsežnem gradivu, ki je bilo v nekaterih primerih v slovenskem zgodovinopisju celo prvič uporabljeno. To lahko preveri vsak bralec, ki bo vzel knjigo v roke, na straneh od 329 do 341 v poglavju o virih in literaturi. Opozorim naj le še na to, da kljub obsežni kritiki in vpletanju najrazličnejših podatkov, o katerih knjiga sploh ne govori, pisec dejansko osnovnega sporočila pričujoče študije sploh ne obravnava, zato ni navedel niti enega prepričljivega protiargumenta za temeljno tezo, ki jo razvijam v knjigi, in sicer, da je bilo ukrepanje Slovenske ljudske stranke ob aprilskih dogodkih leta 1941 (o tem ključnem poglavju knjige kritik vztrajno molči) z naslonitvijo na sile osi strateško zgrešeno. S temi dejstvi se bo potrebno soočiti in jih upoštevati pri nadaljnji obravnavi. Zato naj za konec le še dodam odlomek iz predgovora knjige, ki je sicer tako vznemiril neprizanesljivega kritika, da ga je označil »po vsebini in uporabljeni terminologiji na nevarnem robu zdrsa v pamflet«: »da določenih problemov ne bo mogoče več ignorirati, tako da smo prišli do točke, ko bo potrebno znova opredeliti nekatera ključna vprašanja o medvojnem dogajanju v luči novih dejstev. Ta jasno kažejo, da bo potrebno v mnogih vidikih na novo osmisliti zgodovino druge svetovne vojne na Slovenskem. Vprašanj seveda sedaj ni manj, ampak več kot prej in razprava se šele odpira, toda jasno je, da bo ta morala potekati na drugačnih temeljih in predvsem iz drugačnih izhodišč kot je to veljalo doslej«.

Izkop grobišča v protitankovskem jarku pri Mostecu pri Brežicah leta 2020; 10. september 2020. FOTO: Ivo Žajdela

Moj odziv: Očrniti žrtve – pomagati zločincem

V reviji Demokracija sem na Godešev odziv odgovoril 8. marca 2012 pod naslovom Očrniti žrtve – pomagati zločincem. Zapisal sem: Zgodovinar dr. Bojan Godeša je v knjigi Čas odločitev lepo pokazal, kako se še 22 let (po demokratizaciji Slovenije) obnašajo nekateri naši zgodovinarji: prizadevajo si očrniti žrtve, da bi ohranili mite o revolucionarjih.

V Demokraciji, št. 9 (1. marca 2012), je Bojan Godeša objavil odgovor na mojo kritiko njegove knjige, objavljeno v Demokraciji 16. februarja 2012. Odgovoril mi je, da mora ostro zavrniti moj očitek, da naj bi »svojo pripoved in svoje sklepe, ki jih v knjigi nenehno navaja, gradil predvsem na enem viru«, ki da je neutemeljen. Iz citiranega se vidi, da sem zapisal pomembno besedico »predvsem« (na enem viru). Predvsem na omenjenem viru je namreč avtor gradil uničujočo in skrajno krivično kritiko politikov Slovenske ljudske stranke v letih 1939–1941. Zmotilo ga je, da nisem obravnaval celotne knjige. Kako pa naj bi to po njegovem počel v tistem kratkem članku? Seveda bi moral še zelo veliko napisati o njegovih trditvah v knjigi.

Izkop grobišča v protitankovskem jarku pri Mostecu pri Brežicah; 10. september 2020. FOTO: Ivo Žajdela

Molk o vodji komunistične morije Edvardu Kardelju

Godeša in nekateri drugi avtorji z Inštituta za novejšo zgodovino že vrsto let objavljajo svoje študije, ki večinoma obravnavajo manj pomembne teme iz naše polpretekle zgodovine. To »manj pomembno« se seveda nanaša na to, da hkrati zanemarjajo veliko pomembnejše teme, ki še niso ustrezno raziskane in publicirane, zaradi česar prihaja do značilnega neravnovesja pri prikazovanju naše preteklosti.

V omenjenih »manj pomembnih« prispevkih in knjigah terminološko in vsebinsko (s tem, da jih obravnavajo) pretirano napihujejo nekatere teme, pojave in osebnosti. Seveda ne trdim, da jih ni treba raziskovati in publicirati, toda že dolgo se zdi, da gre za specifično politiko, ko hočejo ti avtorji v slovensko javno zavest pririniti dogodke, pojave in osebe, ki na tisto mesto ne spadajo, hkrati pa s tem prikriti ter celo zamolčati mnoge dogodke, procese in osebnosti, ki bi jih morali na ustrezen način raziskati in publicirati, pa jih ne. Npr. o Edvardu Kardelju kot daleč najpomembnejši osebnosti našega medvojnega dogajanja (seveda tudi povojnega) vrsta zaposlenih na Inštitutu za novejšo zgodovino ni hotela v 22 letih po demokratizaciji izdati ne njegovih zbranih del, ne številnih poglobljenih analiz, ki bi prikazale in osvetlile vlogo te izjemno pomembne osebnosti. Cela vrsta doktorskih disertacij bi morala biti narejena samo na gradivu in temi, ki se imenuje Edvard Kardelj.

Prav tako nimamo tako rekoč nič o partizanskem in revolucionarnem nasilju med vojno, o naravi, obsežnosti in posledicah tega nasilja, o tem, kakšne so bile posledice takšnega »odporništva proti okupatorju«, kot smo mu bili priča v Sloveniji (tudi v primerjavi z obnašanjem političnih akterjev v drugih okupiranih državah po Evropi), o odnosu okupatorja do takšnega početja (»odporništva«), odnosu okupatorja do protirevolucije itd. Tovrstnih neraziskanih tem je izjemno veliko.

Vhod v rudnik oziroma množično grobišče Huda jama (24. julij 2010). FOTO: Ivo Žajdela

Tendenciozna terminologija

Morda bo kdo od prizadetih rekel, da o vsem tem pišejo, toda to bi bilo sprenevedanje, saj dobro vemo, o čem govorim. Naj takoj odgovorim, da so to tako pomembne teme, da bi morali imeti o njih vrsto raziskav in množico knjig, da o bolj kratkih prispevkih v zbornikih sploh ne govorim. Pa se raziskuje in objavlja tako rekoč vse drugo, samo tovrstnih tem ne.

Tudi terminologija v večini prispevkov in knjig, o katerih gre tu beseda, je iz nekih drugih časov, zato je nenatančna in mnogo krat krivična do akterjev. Uporabljali so jo komunisti za prikrivanje in lakiranje svojih zločinov, zdaj pa jo povsem nekritično uporabljajo še zgodovinarji ter politiki v demokraciji.

Samo za primer. Od Enciklopedije Slovenije naprej do danes mnogi avtorji uporabljajo sintagmo »nasprotniki partizanskega gibanja«. Z njo označujejo oz. poimenujejo vaške stražarje, domobrance in še koga, skratka protirevolucijo. Ti so bili »nasprotniki partizanskega gibanja« le v posledici, v svojem bistvu pa je šlo za odziv na revolucionarno nasilje in zato za protirevolucijo (in za vaške straže ter domobrance, kot so se sami imenovali). Šlo je za tiste, ki jih je nasilje komunistov prisililo v oboroženo (samo)obrambo v izjemno težkih pogojih okupacije dežele. Skrajno sporni termin »nasprotniki partizanskega gibanja« načrtno uporabljajo tudi zaradi učinkov indoktrinacije. Z njim namreč želijo ljudi indoktrinirati, da je šlo za ljudi in skupine, ki so se borili proti upornikom proti okupatorju. Kot že rečeno, v posledici je šlo tudi za to, nikakor na ne v svojem bistvu.

Tudi uporaba termina kolaboracija, s katerim v svoji knjigi Godeša na veliko nemarno opleta, z jasnim ciljem seveda, očrniti, tiste, ki si jih očitno močno želi, je skrajno sporna. Danes vsi vemo, kaj se je v Sloveniji med vojno v resnici dogajalo in o tem na kratko tudi pišem v svojem odmevu na Godeševo knjigo (kot pojasnilo), Godeša pa mi v odgovoru to celo očita, da sem vpletel najrazličnejše podatke, »o katerih knjiga sploh ne govori«.

Prebijanje ene od pregrad v rovu rudnika Huda Jama, s katerim so zazidali in zabetonirali umorjene leta 1945 (posnetek je iz 16. februarja 2009). FOTO: Pavel Jamnik

Prebijanje ene od pregrad v rovu rudnika Huda Jama, s katerim so zazidali in zabetonirali umorjene leta 1945 (posnetek je iz 16. februarja 2009). FOTO: Mehmedalija Alić

Konstruiranje zgodovine 

Poglejmo si na primer način Godeševega »dokazovanja«, kako je najprej ustvaril konstrukt, potem pa je na osnovi njega delal zaključke. Podpoglavje na straneh od 75 do 87 je naslovil Iskanje zaveznikov na skrajni desnici. Pod tem tendencioznim naslovom je poskušal Antonu Korošcu naprtiti še eno »iskanje« političnih povezav, tokrat povezave z Dimitrijem Ljotićem v Srbiji. Glede tega domnevnega Koroščevega »iskanja« povezav je Godeša navedel štiri domnevne in posredne namige. Prvega na strani 75, kjer je navedel Ljotićevo podporo domnevnim Koroščevim »protisemitskim ukrepom in njegovi politiki sploh«, drugega na strani 77 ko je zapisal, da ko naj bi Korošec iskal morebitne zaveznike za sestavo nove vlade, se je, »kot da bi se ravnal po Ljotićevih napotkih, odpravil tudi v Zagreb« (tam naj bi se srečal z Mačkom in Budakom), tretjega na strani 82, kjer je zapisal, da je po Koroščevi smrti Ljotićev zbor izdal letak, v katerem si je Godeša potrdil »vtis Koroščeve bližine z Ljotićevim delovanjem in gibanjem«, četrtega pa na strani 83, kjer je Godeša zapisal, da naj bi se naklonjenost Korošcu »pri ljotićevcih ohranila tudi v medvojnem času«.

Štirje namigi torej, ki so izrazito posredne narave, na osnovi katerih je potem na koncu izpeljal sklep, da se je Korošec povezoval s »skrajno desnico«. Svoje domneve in podtikanja je gradil na skrajno spornih in malo pomembnih virih, ki jih je za nameček lepil skupaj v konstrukt oz. »dokazovanje«. Gre za najslabšo maniro ponarejanja zgodovine, ki bi ji lahko zavidal celo kakšen Dan Brown.

Delni preboj ene od pregrad v rovu rudnika Huda Jama, s katerim so zazidali in zabetonirali umorjene leta 1945 (posnetek je iz 16. februarja 2009). FOTO: Mehmedalija Alić

Godeševi »dokazi«

Pa tudi če bi bilo vse tisto, kar je Godeša prikazoval kot nekaj zelo slabega, res, da naj bi imela Korošec in Ljotić res skupne poglede, bi bilo to vredno – tako kot praktično vse, o čemer piše v svoji knjigi – le omembe v smislu zanimivosti, in prav nič več. (Da ne pozabimo, hkrati Godeša skoraj nič ne piše o tem, v kakšnih razmerah se je Slovenija znašla v začetku druge svetovne vojne.) Še najmanj pa je to lahko »dokaz« za Koroščevo simpatiziranje »z uspehi nacistične Nemčije in sil osi« (str. 87), kar Godeša tako bolestno krčevito poskuša naprtiti Korošcu.

V vsem tistem, kar je za Godešo tako sporno in naj bi bilo po njegovem obremenjujoče za Korošca in na osnovi česar ga prikazuje v izrazito slabi luči, ni prav nič pretresljivega, kaj šele tragičnega ali usodnega. Še več, potem ko Godeša naredi prvi konstrukt in na osnovi njega izpelje izmišljeno situacijo, potem v nadaljevanju gre še naprej in iz vrste takšnih izmišljenih terminov dela perspektivo oz. riše kontinuiteto Koroščeve politike v vojni čas.

Toda še veliko huje je z Godeševimi krčevitimi poskusi, kako očrniti Korošca. Potem ko je na dolgo poskušal dokazati, kako naj bi Korošec iskal možnost povezave z nacistično Nemčijo, kjer je na veliko pisaril, kako naj bi ga nekateri drugi politiki v jugoslovanski vladi, s pomočjo kneza namestnika Pavla, zaradi tega osamili in naj bi ga zamenjali (vendar ga niso, ker je ravno takrat umrl), ga ni prav nič motilo, ko je takoj zatem navajal, kako so se prav tisti, ki naj bi ga zamenjali zaradi simpatij z Nemci, takoj zatem povezali z Hitlerjevo Nemčijo. Skratka konfuzno (mi je prav žal: s koncentracijskim taboriščem v glavi).

Prizor po preboju pregrad v rovu rudnika Huda Jama, s katerim so zazidali in zabetonirali umorjene leta 1945 (posnetek je iz 3. marca 2009). FOTO: Pavel Jamnik

Godeševi sporni viri

Godeša je poskušal prikazati, da se je Anton Korošec ob nemškem napadu na Francijo iz nasprotnika Nemčije spremenil v njenega simpatizerja oz. celo v simpatizerja nacistične Nemčije in sil osi, da se je zaradi tega sprl z drugimi politiki v jugoslovanski vladi, ki bi ga naj povsem osamili in ga hoteli celo zamenjati. Vse to pa naj bi bilo podlaga za obnašanje Koroščevih naslednikov (Natlačena) do nacistične Nemčije med vojno oz. za kolaboracijo z nacizmom.

Svojo povsem zgrešeno tezo je oblikoval v uvodu v knjigo, kjer je na koncu zapisal za Korošca uničujoč sklep oz. namig: »Korošec se je skušal s podporo Nemčije, kot njen najresnejši kandidat za sestavo nove jugoslovanske vlade, s povezovanjem s profašističnimi skupinami v Srbiji (Zbor Dimitrija Ljotića, vojaški minister general Milan Nedić) in deloma tudi na hrvaškem (Budakovi ustaši) zavihteti tudi na vrh jugoslovanske politike. S sestavo nove, nacistični Nemčiji lojalne vlade, v kateri bi imel sam eno od odločilnih besed, bi bili namreč šele ustvarjeni pogoji za uresničitev njegovih smelih načrtov.«

Vse glavne »dokaze« in namige je Godeša gradil na skrajno spornih virih in terminologiji. Kot daleč najbolj »zveličaven« vir so mu bili dnevniški zapiski srbskega politika in ministra v Cvetkovićevi vladi Mihaila Konstantinovića. Ne le, da je Godeša Konstantinovića obilno citiral, najhuje je, da prav z ničemer ni vzel Konstantinovićevih zapisov v kritični pretres, saj iz njih vendar v nebo štrli njegovo sovraštvo do Korošca. Želel si je celo, da ga ubijejo (sem velik nasprotnik teorij zarote, ampak prav na osnovi teh zapiskov bi lahko pomislili, da je pa morda kaj res na namigih, kako je Korošec umrl – da so mu nekateri Srbi pri tem »pomagali«).

Prizor po preboju pregrad v rovu rudnika Huda Jama, s katerim so zazidali in zabetonirali umorjene leta 1945 (posnetek je iz 3. marca 2009). FOTO: Pavel Jamnik

Podpora žrtvam

Knjiga Bojana Godeše Čas odločitev je pravzaprav vrhunec nekaterih člankov, ki so jih tako Godeša kot nekateri drugi zgodovinarji in publicisti napisali o Korošcu in politiki Slovenske ljudske stranke pred drugo svetovno vojno in med njo, v katerih so ti dve veliki temi slovenske politike v obdobju od leta 1918 do 1945 poskušali čim bolj očrniti. Tu bo sicer izpadlo, da želim nek pojav ali dogajanje v zgodovini nekritično zagovarjati, vendar to ni res. To je polemičen zapis, na skrajno omejenem prostoru, zato pač izpade kot izrazito zagovorniški za eno stran. Moja želja je le opozoriti na početje nekaterih zgodovinarjev oz. na metode, ki jih pri svojem početju uporabljajo.

Prizor po preboju pregrad v rovu rudnika Huda Jama, s katerim so zazidali in zabetonirali umorjene leta 1945 (posnetek je iz 3. marca 2009). FOTO: Pavel Jamnik

Godešev zagovor revolucije

Vprašati se namreč moramo, zakaj Godeša, kot tudi nekateri drugi, to počnejo. Godeševo početje je namreč tako »strokovno« nasilno, da nujno vodi do vprašanja, zakaj si Godeša tako prizadeva očrniti prvaka predvojne Slovenske ljudske stranke Antona Korošca, skupaj z njim pa še njegova naslednika Frana Kulovca in Marka Natlačena. Glede na silni molk celih struktur naših profesionalnih zgodovinarjev o največjem zločinstvu v novejši slovenski zgodovini – komunističnem medvojnem in povojnem revolucionarnem nasilju – se jasno vidi, da Godeša to počne s čisto določenim namenom. To je, da bi čim bolj očrnil v tistem času najmočnejšo politično silo na Slovenskem Slovensko ljudsko stranko ter njene voditelje. Prav ti so namreč bili glavna oz. edina relevantna tarča komunistov v obravnavanem obdobju (1940–1945).

Namen je naslednji: če jih uspeš dovolj močno očrniti, potem jih prikažeš kot legitimne tarče komunistične revolucije. S tem komuniste posredno odvežeš od njihove odgovornosti zločinstva glede uničevanja struktur SLS in hkrati rehabilitiraš njihovo početje med komunistično revolucijo – ko so zlorabili okupacijske razmere za revolucijo oziroma komunistično nasilje.

Res neverjetno: slovenski publicistični prostor se šibi od neizmerne množice pričevanj o zločinih komunistične revolucije, objavljenih zadnjih 22 let po demokratizaciji. Ni samo osupljivo, da se nekateri zgodovinarji še po 22 letih delajo, kot da vse to ne obstaja, kot da so na delu le neki amaterji in pisuni o tej temi, katastrofalno je, da poskušajo s skrajno tendencioznimi konstrukti očrniti žrtve. Zato sem omenil koncentracijsko taborišče v glavi. Ob vsej tej veliki zgodbi ne gre več samo za indoktrinacijo, ali za zlobo, gre za bolezen.

Prizor z umorjenimi po preboju pregrad v rovu rudnika Huda Jama, s katerim so zazidali in zabetonirali umorjene leta 1945 (posnetek je iz 4. marca 2009). FOTO: Mehmedalija Alić