Na drug konec po suhem in povprek

Dobre tri kvadratne kilometre veliko Bohinjsko jezero je največje stalno naravno jezero pri nas. V poletnih sobotah in nedeljah se na njegovi obali kar tare ljudi, ki se nastavljajo soncu in namakajo v čisti vodi. Jezero pa nam ne ponuja le možnosti za posedanje in poležavanje, ampak tudi za dolg sprehod, saj pelje ob njegovi severni obali prijetna in široka steza. Po njej se lahko sprehodimo do Ukanca, nazaj pa pripeljemo z avtobusom ali ladjico.

Sprehajalna pot ob jezeru, ki meri v obsegu enajst kilometrov, se začne pri cerkvi sv. Janeza Krstnika. Ta sestavlja skupaj z mostom, vodo in gozdnimi vzpetinami v ozadju značilno podobo Bohinjskega jezera. Cerkev so zgradili pred več kot sedemsto leti, njena današnja podoba pa je iz 18. stoletja, ko so ji prizidali vhodno lopo in zvonik. Ob jezerski obali hitro prispemo do asfaltne poti, ki jo zakriva drevje. Če imamo srečo, lahko tudi na poti doživimo kaj zanimivega. Nam je pot prekrižal slepec, ki se je počasi zvijal po tleh. Ko so otroci stekli k njemu, da bi si ga ogledali od blizu, je seveda zelo pohitel med suho listje in podrast.

Drevesa so se kmalu razmaknila in pot se je približala peščeni obali. Visoko nad nami so krožili jadralni padalci, ki so se polagoma spuščali proti jezerski gladini. Ko smo že pomislili, da bodo padli v vodo, so elegantno zavili in mehko pristali na bližnjem travniku. Z njega se je odprl lep pogled proti Studorju in Rudnici, med katera je v obliki črke U ujeta Zgornja Bohinjska dolina. Ta je bila nekoč središče Bohinja, po dograditvi železniške proge v začetku prejšnjega stoletja, s katero je v te kraje pljusknil val turizma, pa se je težišče javnega življenja preselilo v Spodnjo dolino.

Pot je še naprej ostala široka in peščena, z nje pa so se odpirali manj znani razgledi na jezero in verigo Spodnjih Bohinjskih gora. Ta je bila v začetku maja na severni strani pod vrhom še pokrita s snegom, zdaj pa se po Črni prsti, Voglu in Rodici že sprehaja pomlad. Bohinj sicer velja za zibelko našega planinstva. Konec avgusta 1778 se je štirim možem iz teh krajev – Luki Korošcu, Matiji Kosu, Štefanu Rožiču in Lovrencu Willomitzerju – posrečil prvi vzpon na Triglav.



Čim dlje smo hodili, tem samotnejša je postajala pot. Ob obalo, kjer so se skrivale race, je pljuskala voda. V daljavi so po nebu še vedno drseli padalci, mimo je priveslal kajakaš, nam pa je pozornost zbudila senca, ki je nenadoma švignila čez pot. Počasi smo se približali grmovju, kamor se je skrila, in v njem že po nekaj trenutkih odkrili zelenca. Z dolgimi kremplji se je oprijemal veje in nepremično ždel na njej. Zelenec je naš največji kuščar, ki lahko doseže dolžino štiridesetih centimetrov. Med hojo ob Bohinjskem jezeru smo jih videli še nekaj.

Za ribogojnico je pot postala ožja, saj se na tej strani k jezeru spuščajo strma pobočja Pršivca. Otroci so med hojo za popestritev zlezli na skalo, sicer pa jih ni bilo treba priganjati, saj niso hoteli za nobeno ceno zamuditi odhoda ladjice. Taktika korenčka se je tokrat v obojestransko zadovoljstvo posrečila. Pot je v zadnjem delu presekala manjši polotok, preskočila hudourniško strugo in nas ob obali, h kateri se spušča melišče, pripeljala v Ukanc. Tam smo mimo hotela Zlatorog prispeli do kampa.

Bili smo točni kot švicarska ura. Komaj smo si preoblekli prepotene majice in popili zadnje kapljice soka, že smo zagledali ladjico, ki se je v poznopopoldanskem soncu obrnila in se previdno dotaknila pomola. Nekaj minut pozneje je z nami na krovu že drsela po jezeru. Otroci so kot uročeni opazovali temno vodno gladino (jezero je globoko dobrih 44 metrov), race in ljudi na obali, midva pa sva občudovala gore, pod katerimi so se vlekle dolge sence. Nasprotna stran jezera se je hitro bližala in po dvajsetih minutah vožnje smo pripluli v Ribčev laz. Vožnja sicer ni bila najbolj poceni, a ker smo se v zameno odpovedali sladoledu, strošek vendarle ni bil prevelik.



Sprehod okrog Bohinjskega jezera in vožnja z ladjico je seveda samo ena od možnosti za prijeten izlet. V Bohinju je še veliko drugih poti, na katerih lahko spoznavamo tamkajšnjo naravo, zanimivosti in ljudi.

IZLETNIŠKE DROBTINICE

Dostop: V Bohinj se lahko pripeljemo čez Bled ali Soriško planino. Ob jezeru je dovoljeno parkirati samo na označenih parkiriščih. Brezplačno parkirišče je urejeno na travniku ob cesti, ki nas iz Bohinjske Bistrice pripelje v Ribčev laz.

Sprehod: Ob severni strani jezera je speljana lepa sprehajalna pot, ki nas od cerkve sv. Janeza Krstnika v poldrugi uri pripelje v Ukanc. Z manjšimi otroki je izlet seveda daljši.

Vožnja z ladjico: V Ribčev laz se lahko vrnemo s turistično ladjico, ki iz Ukanca odrine vsak dan ob 10.30, 11.45, ob 13. uri, ob 14.15, 15.30, 16.45 in ob 18. uri. Kljub stalnemu voznemu redu je v Ukancu ali Ribčevem lazu dobro preveriti, če ladjice ni zasedla kakšna večja skupina turistov. Enosmerna vozovnica za odrasle stane 8,5 evra, za otroke, starejše od štirih let, 6 evrov, za enosmerno družinsko vozovnico pa je treba odšteti 18 evrov.

Zanimivosti v bližini: slap Savica, planšarski muzej v Stari Fužini, Oplenova hiša v vasi Studor, spomenik štirim srčnim možem v Ribčevem Lazu idr.

Več informacij: www.bohinj.si.