Papež Frančišek je med včerajšnjim letom iz Skopja proti Vatikanu po tridnevnem obisku v Bolgariji in Severni Makedoniji na krovu papeškega letala kot običajno odgovarjal na vprašanja časnikarjev. Med drugim je spregovoril o odnosih med Katoliško in Pravoslavno cerkvijo, o ženskem diakonatu ter … skrivnostih lastne moči in energije!

Vtisi o Bolgariji in Severni Makedoniji

Na vprašanje o najmočnejših vtisih glede obeh narodov, ki ju je ravno obiskal, je papež odrnil, da sta to »povsem različni državi«. Bolgarija, je pojasnil, je narod s stoletja starimi izročili, medtem ko ima Severna Makedonija stoletja stara izročila, vendar je mlada država in v njej bivajo »mladi ljudje«.

Severna Makedonija, je pojasnil Frančišek, za kristjane predstavlja simbol vstopa krščanstva na Zahod s pomočjo apostola Pavla, ki je želel oditi v Azijo, vendar je bil poklican v Makedonijo. »Makedonsko ljudstvo nikoli ne zapravi priložnosti, da nas spomni, kako je krščanstvo vstopilo skozi njihova vrata,« je dejal papež.

Bolgarija pa je morala preživeti veliko vojn in nasilja: sveti oče je spomnil na 200.000 ruskih vojakov, ki so padli leta 1877, da je dežela znova pridobila neodvisnost iz rok Turškega cesarstva. »Toliko bojev za neodvisnost, toliko krvi, toliko mistike za utrjevanje istovetnosti,« je pripomnil papež in poudaril, da v obeh državah krščanske, pravoslavne in katoliške, ter muslimanske skupnosti bivajo v sožitju. Pri obeh narodih je pohvalil dobre odnose med različnimi veroizpovedmi in navdušeno pozdravil besede makedonskega predsednika, da v državi ni verske strpnosti, temveč medsebojno spoštovanje raznolikosti in človekovih pravic.

Od kod papež črpa svojo energijo?

Eden od časnikarjev je svetega očeta vprašal, kje najde energijo in moč, ki ju potrebuje za potovanja in svoje vsakdanje delo.

»Najprej bi rad poudaril, da se ne zatekam k čarovnijam!« je odvrnil papež. Svojo moč in energijo je označil za »Božji dar« in razkril, da vedno, kadar potuje, »pozabi nase« in preprosto biva v trenutku. Priznal je, da po potovanjih občuti utrujenost: »Ne naveličam se potovanj, vendar me ta utrudijo. Mislim, da mi Bog daje moč. Gospoda prosim za zvestobo, da bi mu služil, da ta potovanja ne bi bila turizem. In navsezadnje … saj ne delam tako veliko!«

Odnosi s pravoslavno Cerkvijo

Na vprašanje o sporu med narodnimi pravoslavnimi Cerkvami je papež izpostavil dejstvo, da so na splošno odnosi dobri in da je veliko dobre volje. Pravoslavne patriarhe je opisal kot »Božje može«. Spomnil je na besede makedonskega predsednika o vzhodnem razkolu: »In zdaj papež prihaja, da bi 'zašil razkol'? Ne vem. Bratje smo, ne moremo častiti Svete Trojice, ne da bi se držali za roke kot bratje.«

Postopek za kanonizacijo kardinala Stepinca

Glede postopka za kanonizacijo kardinala Stepinca je papež dejal, da je bil kardinal kreposten mož in »zaradi tega ga je Cerkev razglasila za blaženega«. Toda, je pripomnil, v določenem trenutku procesa so bile točke, ki še niso bile razjasnjene. Pred podpisom odloka o kanonizaciji je po tem, ko je molil, razmišljal in prosil za nasvet, za pomoč zaprosil srbskega patriarha Ireneja. On je predlagal ustanovitev zgodovinske komisije, saj je »obema le do tega, da ne bi storila kakšne napake; zanima naju le resnica«. Papež je pojasnil, da trenutno proučujejo še druge točke, da bo resnica res razjasnjena: »Ne bojim se resnice. Bojim se samo Božje sodbe.«

Ženski diakonat

Papež je v Bolgariji obiskal pravoslavno skupnost, ki goji izročilo podeljevanja diakonskega posvečenja ženskam. V prihodnjih dneh se bo sestal s predstavniki Mednarodne zveze vrhovnih redovnih predstojnikov in enega od časnikarjev je zanimalo, kaj je izvedel iz poročila komisije, ki preučuje možnosti za diakonsko posvečevanje žensk v Katoliški cerkvi, ter kaj meni o tem vprašanju.

Papež Frančišek je omenjeno komisijo ustanovil leta 2016. Na vprašanje je odgovoril, da je komisija delala skoraj dve leti, nato pa se je njeno delo ustavilo zaradi različnih pogledov njenih članov. Glede ženskega diakonata je dejal, da imamo »nanj drugačen pogled kot na moški diakonat«. Čeprav obstajajo zgodovinski dokumenti o diakonisah, je papež pojasnil, kako »ni gotovo, da je bilo diakonsko posvečevanje žensk enako moškemu in da je imelo enak namen«.

Kot je dejal, je komisija dobro opravila svoje delo in njeni zaključki lahko služijo za korak naprej v iskanju dokončnega »da ali ne«; teologi pa trenutno preučujejo različne teze.

Ganljivi spomini

Po vprašanjih časnikarjev je papež Frančišek ganjen želel z njimi podeliti svoje spomine na nežnost in krotkost, s kakršnima redovnice matere Terezije v njeni spominski hiši skrbijo za uboge: »Zanje skrbijo brez pokroviteljskega odnosa, kot bi bile otroci, ki se znajo približati ubogim in jih imeti preprosto radi.«

Papež je pripomnil, kako smo v današnjem svetu vajeni drug drugega žaliti: »politiki žalijo drug drugega, sosedje se žalijo med seboj, žalimo se celo v družinah«. »Ne bi upal reči, da obstaja 'kultura žalitev', toda žaljivke uporabljamo kot orožje, tako kot so naše orožje povzdigovanje glasu, obrekovanje in klevetanje.« Ob nežnosti redovnic, je pojasnil sveti oče, »sem začutil mater Cerkev in Severni Makedoniji se zahvaljujem za ta zaklad«.

Papež je odgovore zaključil s spominom na ganljivo izkušnjo podeljevanja zakramenta prvega svetega obhajila bolgarskim otrokom: »Ganjen sem bil, ker sem se pri tem spomnil na svoje prvo sveto obhajilo 8. oktobra 1944 … Cerkev skrbi za otroke. Otroci so na obrobju, ker so še majhni, toda predstavljajo obljubo, morajo rasti. Tisti trenutek sem začutil, da je teh 245 otrok prihodnost Cerkve in Bolgarije.«

Ob smrti Jeana Vanierja

Preden je dal besedo časnikarjem za vprašanja, pa je papež spomnil na Jeana Vanierja, ustanovitelja Barke, ki je včeraj umrl: »Delal je za zadnje in za tiste, ki še pred rojstvom tvegajo, da so obsojeni na smrt.«

Papež je dejal: »Vedel sem za Vanierovo bolezen. O tem me je obveščala sestra Genevieve. Pred tednom dni sem ga poklical po telefonu, poslušal me je, govoril pa je komaj kaj. Hvaležen sem za to pričevanje moža, ki je znal razbrati krščansko moč iz skrivnosti smrti, križa in bolezni, iz skrivnosti tistih, ki so na svetu odrinjeni. Delal pa ni samo za zadnje, ampak tudi za tiste, ki pred rojstvom tvegajo da bodo obsojeni na smrt. Svoje življenje je použil za to. Hvala njemu in hvala Bogu, da nam je dal moža tako velikega pričevanja.«

Vir: Vatican News / Radio Vatikan
Foto: Vatican Media