Pater Marko Prpa, frančiškan, ki smo ga srečevali pri frančiškanih v Ljubljani, je tih, nekoliko zadržan, pa vendar opazen, tudi zaradi svoje velikosti, saj je malo višji kot ostali bratje. Čeprav je na prvi pogled strog, sem v pogovoru z njim lahko odkrivala preprostost Frančiškovega manjšega brata, širino intelektualca, odprtost in vedrino Dalmatinca, ki stoji na trdnih tleh. »Sem in ostajam Dalmatinec,« s ponosom pove. »Znam živeti skromno, navajen sem trdega življenja in se znajdem tudi v nepredvidenih situacijah. Spremljam dogajanje v svetu in ohranjam pripadnost svojemu narodu. Tuje spoštujem, s svojim se ponašam. To je fokus, da ohranjam svoje korenine.«

To so bili lepi časi

»Iz otroštva ostajajo korenine,« se z nasmehom spominja p. Marko. »To so bili lepi časi!« Njegov oče je bil iz Siverića, kjer je bil premogovnik, mama pa iz Drniša. Pred približno 110 leti je v Siveriću na železniški postaji zagorela prva žarnica javne razsvetljave v Dalmaciji. »Brat...