V spodnji anketi bogoslovce na kratko predstavljamo. Z bralci naše spletni strani pa delijo še nekaj misli o doživljanju današnjega dogodka, ki jih je popeljal v še globljo skrivnost Kristusove ljubezni.

LUKA ANŽIČ, 22 let 

FOTO: Osebni arhiv

Prihajam iz župnije Ihan. V bogoslovje sem vstopil, ker poskušam slediti Bogu in zato stopam po tisti poti, kjer zaznavam Božji klic. S sprejetjem med pripravnike za diakonat in prezbiterat bogoslovci še bolj zaznamo Božjo bližino in pomoč, o čemer je govoril tudi sveti Janez Pavel II: »Bog daje človeku pomoč, da izpolni, kar mu nalaga, četudi se mu zdi, da je neizvedljivo. V tem je skrivnost vsakega Božjega klica.« In osebno najbolj zaznavam Božjo pomoč in tolažbo po Devici Mariji, Božji in naši Materi.

BLAŽ BALIGAČ, 28 let:

FOTO: Osebni arhiv

Sem bogoslovec iz Škofije Murska Sobota, prihajam pa iz Župnije Beltinci. Za vstop v bogoslovno semenišče sem se odločil po nekakšnem obdobju iskanja, ko sem opustil prvotni študij. V tem času sem začel po molitvi, zakramentih, ob pogovorih, študentskem delu ter začetem študiju teologije prepoznavati klic v duhovništvo.

Sprejem med pripravnike za diakonat in prezbiterat in ob tem prejem talarja zame pomeni en korak na poti priprave na zakramenta svetega reda. Obleka mi predstavlja nekakšen zunanji izraz tega, da naj »oblečemo« Kristusa. Želel bi si, da bi talar razumeli najprej kot znamenje darovanja v posvetitvi življenja Gospodu in služenja njegovi Cerkvi in ne zgolj kot neko uniformo in izraz avtoritete.

GREGOR ANTON CAPUDER, 24 let

FOTO: Osebni arhiv

Prihajam iz Župnije Moravče. Izhajam iz sedemčlanske družine, poleg mene so še tri mlajše sestre in brat. Kot najstarejši bom konec meseca dopolnil 25 let. V prostem času mi veliko pomeni druženje s prijatelji, spoznavanje novih krajev, branje knjig in obiskovanje hribov.

Misel, da me Bog morda kliče v duhovništvo, se mi je pojavila nekega običajnega jesenskega dne med tedensko sveto mašo. Duhovnik je pridigo zaključil z besedami, da bo človek najbolj srečen takrat, ko bo sledil načrtu, ki ga je Bog postavil za njegovo življenje. Ta njegova misel je v meni sprožila nenavaden odziv, saj je krepko zamajala moje dotedanje cilje in želje za življenje. Ob molitvi, rednem obiskovanju svete maše, pogovorih z duhovnim spremljevalcem in prijatelji sem postopoma spoznaval, da je morda to pot, na katero me kliče Gospod. Na koncu sta me notranje veselje in mir ob misli na duhovniški poklic pripeljala do odločitve za vstop v propedevtični letnik ter nato v semenišče.

Admissio je "prvi hočem", ki ga bogoslovec izreče pred celotnim občestvom in s tem uradno začne svojo pripravo na duhovništvo. Hkrati pa je ta dogodek tudi povabilo vernikom, da molitev za kandidate še okrepi. Doživljam ga kot pomemben korak na poti formacije za duhovniški poklic. Tej pomembnosti pritičeta tudi odgovornost in skrb, da se dokončna odločitev tekom vzgoje še dodatno utrdi.

JURE FERLETIČ, 23 let

FOTO: Mel Kovic

Prihajam iz Župnije Miren, kjer že vrsto let opravljam službo organista. Misel na duhovništvo me je spremljala že od malega, vendar sem jo zaradi strahu in negotovosti dolgo časa potiskal na stran. To se je spremenilo, ko sem se med študijem zgodovine v Ljubljani začel intenzivno ukvarjati z vprašanjem življenjske poklicanosti in prišel do ugotovitve, da ne bi mogel na nobeni drugi poti polneje odgovoriti na Božji klic v življenje.

Sprejem med pripravnike ob začetku četrtega leta formacije pomeni vstop v drugi "polčas" formacije, saj so propedevtični letnik in prvi dve leti v bogoslovnem semenišču zaznamovani z razločevanjem poklicanosti. S prošnjo za sprejetje tako imenovanega admissia, ki jo bogoslovci naslovimo na naše škofe ordinarije, izkažemo sklep, da nadaljujemo pot formacije, ki poslej ne bo več usmerjena v razločevanje ampak aktivno pripravo na diakonsko in kasneje duhovniško služenje.

Zame osebno pomeni sprejetje med pripravnike novo spodbudo, sobotni "Tukaj sem" pa me opominja, da pot, na katero sem stopil, ni moj lasten projekt, po katerem bi hodil sam, ampak je odgovor Bogu, ki me kliče po imenu, takšnega kakršen sem, k molitvi, služenju in zaupanju, da je On tisti, ki daje spoznati pot življenja in rast temu, kar sejem na tej poti.

TIMOTEJ FIJAVŽ VIVOD, 23 let

FOTO: Osebni arhiv

Prihajam iz nadžupnije Slovenske Konjice. Odločitev za vstop v bogoslovje je v meni rasla skozi več let. Ko sem se po birmi aktivno vključil v delo na domači župniji, sem opazil, da me dejavnosti, povezane s Cerkvijo, veselijo in jih rad opravljam. Nato sem ob redni molitvi in pogovorih o življenjski poklicanosti spoznal, da me Gospod kliče v duhovništvo.

Sprejem med pripravnike na diakonat in prezbiterat mi najprej prinaša veliko veselje, saj je to še en korak na moji poti do duhovniškega služenja. Hkrati pa se zavedam, da je to tudi velika odgovornost, ki v prvi vrsti zajema popolno zvestobo Gospodu in predano služenje iz ljubezni Bogu in ljudem. Vendar verujem, da se bom z Božjo pomočjo in Marijino priprošnjo na poslanstvo duhovništva lahko dobro pripravil, kajti »vse zmorem v njem, ki mi daje moč« (Flp 4,13). Ob tem sem iskreno hvaležen tudi vsem, ki me z molitvijo in zgledom podpirate na poti poklicanosti.

MATIJA GOLOB, 23 let:

FOTO: Rok Mihevc

Prihajam iz Župnije Šmartno pri Litiji. Odraščal sem na večji kmetiji skupaj s starši in petimi brati, v otroštvu tudi s starimi starši. Bogu sem hvaležen, da sem lahko živel v takem okolju, kjer sem se lahko ob delu na kmetiji krepil in vzgajal ter tako od svojih staršev prejel tudi vero. Zdi se mi, da sem prav zaradi teh okoliščin v sebi lahko odkril klic v duhovništvo in se odločil nadaljevati pot v bogoslovnem semenišču. Sprejem med pripravnike za diakonat in prezbiterat mi pomeni, da sem sedaj še bolj trdno odločen hoditi za Kristusom in po poti, kamor me kliče, pa tudi temeljitejšo in poglobljeno pripravo na prejem zakramentov svetega reda.

ŽIGA KREFT, 22 let

FOTO: Spletna stran semenišča

Sem bogoslovec Pastoralne zveze Slovenj Gradec, sicer iz Šentjanža pri Dravogradu. Imam še mlajšega brata in sestro, doma imamo manjšo kmetijo. Vrsto let sem že skavt, rad kolesarim in gledam filme.

Gospod me je vso srednjo šolo vabil in klical v duhovništvo. Naposled sem le sprejel Njegovo povabilo in najprej šel v pripravljalni letnik ter potem v bogoslovje. To je bil naslednji logični korak, če želim odgovoriti na klic, da postanem duhovnik. V soboto prejmemo admissio, kar pomeni začetek bolj resne priprave na prejem diakonskega in mašniškega posvečenja in poslanstva, ki nas čaka. Hkrati bomo lahko začeli nositi talar.

To obdobje, ki se je zame začelo že s pisanjem prošnje za admissio, mi predstavlja še en resen korak na poti hoje za Gospodom. Vabi me v še bolj zaupen in poglobljen odnos. V večjo ljubezen do Njega in Cerkve. V večjo svobodo in predanost. V odkrivanje skrivnosti duhovništva. Upam, da se bo to kaj poznalo tudi na zunaj, ne samo s tem, da bom zdaj lahko nosil talar. Lepo je tudi, da bo ta dogodek na molitveni dan za nove duhovne poklice. Ko lahko skupaj molimo, se srečamo in gledamo kako rastejo duhovni poklici. Od tistih, ki jih Gospod ravno kliče, do teh, ki že dolgo sledijo Kristusu.