Proti koncu avgusta in v začetku septembra se v gorah že napoveduje jesen. Jutra postanejo hladna, visoke vrhove pobeli prvi sneg, planinske poti opustijo, travnate planjave dobijo rjavkast nadih. Dnevi so v tem času že občutno krajši, vendar pa so jutra in večeri še vedno tako daleč narazen, da si lahko privoščimo dolg planinski sprehod.

Na zahodnem koncu Spodnjih Bohinjskih gora se dvigata Bogatin in Mahavšček, ki sta tako blizu skupaj, kakor da sta dvojčka. Bogatin je malce nižji in vitkejši, Mahavšček pa za spoznanje višji in bolj čokat. Ljudska domišljija je v Bogatin skrila zlat zaklad in okrog njega spletla nekaj zgodb. Čeprav zlata ni našel še nihče, se z Bogatina vsakdo vrne bogatejši – za veliko lepih vtisov in doživetij, ki nam jih navrže planinski izlet.



S parkirnega prostora pri Koči pri Savici krenemo navkreber mimo odcepa k slapu Savica. V strugi se med zaobljenimi skalami divje vrtinči voda, visoko nad njo visi mogočno pečevje, nas pa obdajajo krošnje, skozi katere silijo žarki jutranjega sonca. Vijugasta steza, posuta z zdrobljenim listjem, se hitro vzpne nad meglo, ki pokriva jezero in okoliške kraje. Bučanje vode polagoma zamre, skalovje Komarče postane na videz nižje in manj mogočno. Ko prispemo do električnih drogov, se obrnemo proti notranjosti. Pot se še vedno skriva med drevjem, vendar je občutno manj vijugava kot doslej. Na enem izmed ovinkov prvič zagledamo Dom na Komni (1520 m). Pod njim nas kažipoti vabijo k Črnemu jezeru in Koči pri Triglavskih jezerih, vendar se ne zmenimo zanje, saj nas vleče naprej proti Koči pod Bogatinom. Goste krošnje se razmaknejo. Pokažejo se macesni, ruševje, jerebika z rdečimi plodovi in nazadnje še venec vrhov s Podrto goro in Tolminskim Kukom.

Do Koče pod Bogatinom (1513 m) prispemo le nekaj trenutkov za helikopterjem, ki je v mreži pod trupom pripeljal hrano, pijačo in druge potrebščine. Čez minuto ali dve se kraki rotorja glasneje zavrtijo, helikopter se dvigne nad strehe in odleti za rob. Koča pod Bogatinom, ki so jo odprli leta 1932, stoji na planini Na Kraju, kjer je bila med prvo svetovno vojno avstrijska vojaška bolnišnica. Na vojno vihro in vojake, ki so za vedno ostali tukaj, danes spominja kamnita piramida na bližnji vzpetinici.

Pot, ki pelje na Bogatinsko sedlo in naprej proti Krnu, je tudi v teh dneh precej obljudena. Komaj krenemo po njej, že nas pri odcepu proti Lanževici zadrži zanimiv prizor: v modre cvetove preobjed se bašejo brenčavi čmrlji, po travnati bilki pa pleza kobilica z dolgimi nogami. Kdo ve, ali je še otrpla od jutranjega mraza, saj se ne premakne, ko s fotoaparatom tiščimo vanjo. Pot, ki prečka pobočja nad dolino Gracija, se stisne k skalam in ruševju. Kmalu prispemo do kraja, kjer je bilo med prvo svetovno vojno taborišče z več kot desetimi lesenimi barakami. Enote s krnskega bojišča so se tukaj oskrbovale s strelivom, hrano in drugimi potrebščinami. Kot piše na lični informacijski tabli, je v eni izmed barak deloval tudi bojni poštni urad.



Na sedlu zavijemo v levo proti vrhu Bogatina. Čevlji začnejo mleti kamenje in pesek, vendar ne za dolgo, saj strmina kmalu popusti. Na manjši uravnavi je odcep proti Mahavščku, mi pa vzamemo zalet za naslednji vzpon, ki nas pripelje na vrh. Tam je tudi kovinska skrinjica, v kateri pa ni ne vpisne knjige ne žiga.
Bogatin je zaradi obrobne lege zelo razgleden. Na jugovzhodu se razprostira veriga Spodnjih Bohinjskih gora, na vzhodu leži Bohinjsko jezero s Pršivcem, na severovzhodu nam pogled preskoči vrhove nad Dolino triglavskih jezer in odhiti naprej proti Triglavu, ki je ovešen z oblaki. Na severozahodu se dviga Lanževica, obzorje na zahodu zapirajo vrhovi nad Sočo, na jugozahodu zlahka prepoznamo Krn, na jugu pa se dviga sosednji Mahavšček. Dostop nanj je tako kratek, da zanj zadostujeta že dve besedi: navzdol in navkreber. Najprej se čez strmo skalnato pobočje, posuto z drobnim kamenjem in redkimi šopi trave, spustimo na manjše sedlo. Tam se pot znova obrne navkreber in pod robom grebena povzpne na vrh, kjer je kovinska skrinjica z vpisno knjigo.
Pot z Mahavščka na planino Govnjač je samotna in zelo slikovita. Korak nam venomer zastaja zaradi zanimivosti, lepega razgleda in cvetja, ki se bo kmalu osulo. Z vrha se spustimo do roba travnatega slemena, kjer zavijemo levo navzdol. Pred nami se razprostirajo vrhovi okrog Tolminskega Kuka, za hrbtom pa nam polagoma izginjata Mahavšček in čedalje bolj koničasti Bogatin. Ko se pot ovije okrog pobočja Vrha Škrli, prispemo do odcepa proti Tolminskemu Kuku. Naša pot se obrne navzdol in se v serpentinah spusti na kotanjasto planoto Dolniki. Tik ob poti opazimo sveže izkopani vhod v podzemne rove. O svizcu seveda ni ne duha ne sluha, zato pa nas kmalu dohitijo njegovi rezki žvižgi.

Na dnu kotanje se pot obrne proti severu in spusti čez skalnat prag. Ko se že zdi, da bomo na planino Govnjač prišli v širokem loku, nas oznaka na skali zvabi na bližnjico. Ozka steza se preriva z ruševjem, prečka nekaj gruščnatih jezikov, na katerih rastejo resasti sviščevci, in se naposled poševno spusti na planino. Ta je danes polna ruševin, med prvo svetovno vojno pa je bilo na njej vojaško taborišče. V več velikih lesenih barakah in zidanem oficirskem domu je lahko naenkrat bival bataljon vojakov, ki so si nabirali moči za nove boje v krnskem pogorju.

Med ruševinami zavijemo v levo (naravnost bi šli proti štiri in pol ure oddaljenemu Voglu) in poiščemo stezo, ki se prevali čez nevisok, z ruševjem poraščen hrbet. Pod grmičevjem poganjajo primožki, iz morja ruševja štrlijo macesni, iz goščave nenadoma zleti samica ruševca. V naslednjih minutah se po vijugasti stezi povzpnemo do Doma na Komni. Nekaj planincev s terase še vedno opazuje vrhove, okrog katerih se zbirajo temni oblaki, večina pa se je že odpravila v dolino. Ker se je sonce spustilo daleč proti zahodu, ne moremo storiti nič pametnejšega, kot da sledimo njihovemu zgledu.

Nedeljska maša

V župnijski cerkvi sv. Martina v Srednji vasi v Bohinju je maša vsako nedeljo ob 7. uri, v cerkvi sv. Pavla v Stari Fužini pa ob 19.30.


OSNOVNI PODATKI

Izhodišče: Savica

Višinska razlika: 1.360 metrov

Dolžina krožne poti (Savica – Koča pod Bogatinom – Bogatinsko sedlo – Bogatin – Mahavšček – planina Govnjač – Dom na Komni – Savica): 9 ur

Kratek opis poti: S parkirišča pod slapom Savica nas vijugava steza popelje do Komne. Pred Kočo pod Bogatinom se svet odpre. Nadaljujemo zložno navkreber do uro oddaljenega Bogatinskega sedla, kjer zavijemo v levo in se čez strmo pobočje povzpnemo na Bogatin. Sledi spust na manjše sedlo, od koder v četrt ure dosežemo vrh Mahavščka. V nadaljevanju prečkamo pobočja Vrha Škrli, se spustimo do planote Dolniki in planine Govnjač, nato pa nas pot čez ruševnat hrbet pripelje do Doma na Komni. Tam je krog sklenjen, čaka nas le še spust v dolino. Izlet je dolg in naporen, vendar zlasti v zgodnji jeseni zelo lep. Na poti, ki je vseskozi dobro označena, ni posebnih nevarnosti. Malce večja previdnost je potrebna le pri vzponu na Bogatin in pri sestopu na sedlo pod Mahavščkom. Zaradi čedalje krajših dni je treba na pot kreniti zgodaj.

Zemljevid: Julijske Alpe (vzhodni del), 1 : 50.000.