Dvorec Betnava v današnjem času pri kom vzbuja negativne asociacije. Ob njegovi omembi nekateri verjetno najprej pomislijo na mariborsko nadškofijo in njene finančne težave. Vendar pa je Betnava glede na svoj več kot poltisočletni obstoj in pomen, ki ga je imela v preteklosti, po krivici zapostavljena oziroma je njena prepoznavnost neupravičeno zreducirana zgolj dogajanje v zadnjih letih.

Zajetna knjiga prinaša enajst prispevkov različnih strokovnjakov, ki so osvetlili zgodovino dvorca in okolice. Prispevki bodo tako strokovnjakom kot laičnim bralcem prinesli vrsto novosti in hkrati pripomogli k celovitejšemu in bolj pozitivnemu vrednotenju tega izjemnega spomenika grajske dediščine.

Renesančni in baročni biser na Dravskem polju

Uvodoma sta urednika Miha Preinfalk in Franci Lazarini prispevke uvedla z uvodno besedo Betnava. Renesančni in baročni biser na Dravskem polju. Andrej Magdič je podal oris historične krajine severnega Dravskega polja od prazgodovine do srednjega veka. Mihela Kajzer Cafnik in Primož Predan sta prikazala izsledke arheoloških raziskav ožjega prostora betnavskega dvorca, Žiga Oman cerkveno in šolsko središče Dravskopoljskega okraja augsburške veroizpovedi na Betnavi, Matjaž Grahornik Betnavo v obdobju od začetka 17. do konca prve četrtine 18. stoletja, Andrej Hozjan zemljiškoposestno stanje gospostva Betnava v 18. in prvi polovici 19. stoletja, Lilijana Urlep Betnavo pod lavantinsko škofijo, Igor Sapač arhitekturnozgodovinski oris dvorca Betnava, Tina Košak, slikarsko zbirko v dvorcu Betnava, Polona Vidmar protestantske nagrobnike z betnavskega pokopališča, Eva Sapač konservatorske posege na dvorcu Betnava, Valentina Bevc Varl pa premično dediščino iz dvorca Betnava in njegove neposredne bližine v Pokrajinskem muzeju Maribor.

Bogata poselitvena zgodovina območja

Čeprav je dvorec že več kot poldrugo stoletje v cerkvenih rokah, so bili njegovi začetki posvetni in sploh ne naključni, saj je zrasel na območju z bogato poselitveno kontinuiteto. Arheo­loške raziskave so pokazale, da je bilo širše območje dvorca poseljeno že v mlajši kameni in bakreni dobi, od 5. tisočletja pr. Kr. dalje. Tudi v rimski dobi je bila za to območje značilna živahna poselitev, o čemer pričajo številne arheološke najdbe.


Dvorec Betnava je bil pred leti obnovljen.

Neposredni prednik današnjega dvorca pa je bil srednjeveški dvor, ki je verjetno nastal sredi 13. stoletja. Stal je na manjši, umetno nasuti kopasti vzpetini in bil obdan z ovalnim vodnim jarkom.

Novo obdobje se je za Betnavo začelo sredi 16. stoletja, ko so srednjeveški dvor nadomestili z utrjenim renesančnim ravninskim dvorcem, ki je imel pravilno simetrično pravokotno talno zasno­vo s štirimi trakti. Tovrstne grajske zasnove so bile na Slovenskem v 16. stoletju zelo redke in so jih gradili samo najbolj razgledani, ambiciozni in vplivni plemiči. Začetke novoveške Betnave povezujejo s humanistično izobraženim Volfom Engelbertom pl. Auerspergom iz Žužemberka, ki naj bi gradnjo dvorca po idejnem načrtu italijanskega arhitekta Sebastiana Serlia zaupal severnoitalijanske­mu arhitektu Domenicu dell'Alliu, v tistem času vodilnemu na Štajerskem delujočemu arhitektu.

Lastniki so bili ugledne družine

Še pred dokončanjem gradnje je leta 1555 Volf Engelbert pl. Auersperg dvorec prodal premo­žnemu vojskovodji Luki Szekelyju. Pod novim graščakom so se gradbena dela zaključila in podoba Betnave je več stoletij ostala nespremenjena. Z upravno-posestnega vidika je imela Betnava v tistem času status urada v okviru zemljiškega gospostva Viltuš in se je šele pozneje spremenila v upravno osamosvojeno gospostvo.


Dvorec Betnava danes sameva in propada. Foto: Ivo Žajdela

Leta 1587 je Betnavo kupil baron Volf Viljem Herberstein in v lasti njegovih potomcev je ostala do druge polovice 17. stoletja. Pod Herbersteini, ki so bili ena vodilnih protestantskih plemiških rodbin na Štajerskem, je Betnava postala protestantsko cerkveno in šolsko središče Dravskopoljskega okraja augsburške veroizpovedi. Še istega leta, ko je prišla v roke Herbersteinov, je bil na njej že prvi predikant.

Dve leti pozneje so v okolici dvorca uredili evangeličansko pokopališče, še leto zatem pa je sledila gradnja bogoslužnega prostora, cerkve oziroma molilnice. Vzpostavljanje cerkve­nega in šolskega središča je bilo dokončano v letih 1591–1592 s postavitvijo šolske stavbe ter zapo­slitvijo rednega učitelja. Toda reformaciji na Štajerskem so bili takrat že šteti.

Betnava je bila letna rezidenca lavantinskih ško­fov

Za Herbersteini se je na Betnavi zvrstilo več lastnikov, med katerimi so bili najpomembnejši grofje Khisli. V njihovem obdobju je leta 1684 dvorec prizadel požar, a ga je dal grof Janez Jakob Khisl obnoviti v prvotni obliki. Drugi razcvet je Betnava doživela pod grofi Brandisi, ki so njeni lastniki postali leta 1727.

Grof Henrik Brandis se je po letu 1746 odločil za poznobaročno prezidavo dvorca, s čimer je ta izgubil utrdbeni videz. Pozneje je sledilo še nekaj manjših gradbenih posegov, vendar so se Brandisi postopoma usmerjali drugam, Betnava pa se je iz fevdalne rezidence počasi spreminjala v središče kmetijskega veleposestva. Leta 1863 je Betnava prešla v last lavantinske škofije in postala letna rezidenca lavantinskih škofov.