Marino Qualizza: Bogata in trpeča duša Benečije v uvodnikih Doma
Marino Qualizza: Bogata in trpeča duša Benečije v uvodnikih Doma
Uvodna beseda v knjigi Marina Qualizze Benečija naš dom, Zadruga Most, Čedad, 2020
Kadar prebiramo uvodnike, ki jih je mons. Marino Qualizza kot odgovorni urednik napisal za štirinajstdnevnik Dom, se nam kot flashback razkrivajo dogodki, pridobitve, krize, uspehi, trpljenje, zaton in želja po osvobajanju, ki jih je slovenska skupnost iz videmske pokrajine doživljala v zadnjih desetletjih. Uravnovešenost njegove presoje, izkušnje, ki si jih je nabral kot duhovnik, teolog in profesor, doživete telesne preizkušnje in prestane sovražnosti, zlasti pa njegova ljubezen do naše zemlje in naših ljudi, ukoreninjenost v našo slovensko kulturo, skrb za ohranjanje našega jezika in naše duhovne dediščine, vse to je bilo osnova in vir navdihnjenja za njegovo pisanje.
Dvakrat mesečno ponuja mons. Qualizza bralcem Doma razmišljanje, komentarje, spodbude, kritike in nasvete o najrazličnejših vidikih v celoviti razčlenjenosti življenja in v številčnosti idejnih stališč naše skupnosti. Nagovarja svoje ljudi kot družino vernih in nevernih članov, ki jih združujejo skupne krščanske in kulturne korenine. Te s svojo limfo še hranijo ta »mali Izraela ostanek«, ki se že več kot sto petdeset let bojuje proti procesu asimilacije in homologacije, da bi na prihodnje rodove prenesel podobo izvornega načina življenja v smislu dejanj solidarnosti ter medsebojne delitve, poštenosti in doslednosti, delavnosti in prizadevnosti za izgradnjo boljšega sveta z ukoreninjenostjo v svoji zgodovini in z globokim ponosom zaradi svoje identitete. Ta jim pomeni osebni blagor in dobrino skupnosti, pa tudi prvino, ki bogati širšo raznoliko družbo.
Njegova duhovniška služba ga vsako soboto vabi na prižnico župnijske cerkve v Špetru, kjer se za predpraznično slovensko mašo zbere »male črede«; vsako nedeljo pa v cerkev v Dreki, kjer prav tolikšna skupnost goji vero in običaje prednikov. Udejanjiti evangelij v življenju, obhajati evharistijo kot družina, ki se je zbrala ob Gospodovi mizi, odprto in prisrčno ponesti kvas Božje besede v družbo je vodilo za tiste kratke in učinkovite posege.
Torej sta prisrčnost in odprtost nastavitvi, ki jih ta teolog uporablja in priporoča po eni strani zato, da bi našo skupnost pozval k ponotranjenju ter ohranjanju naše kulturne dediščine, po drugi, da bi sosede spodbudil k spoznavanju in cenjenju slovenske kulture, te globoke brazde, ki jo je zgodovina zarezala v našo deželo, nameščeno med Alpami in Jadranskim morjem, in tako v Evropi ustvarila unikum s srečanjem treh glavnih kultur: latinske, slovanske in germanske.
Če na uvodnike, zbrane v tej knjigi, gledamo s te perspektive, se njihov pomen širi čez omejeno območje Benečije, Rezije in Kanalske doline in preko področij diaspore, na katerih je prisotna naša skupnost. To pisanje presega deželne meje in se dotika temeljnih problemov sožitja narodov in celo prizadevanj, da bi se izognili vojnam, v razoru poslanice svetega Janeza Pavla II. ob dvaindvajsetem svetovnem dnevu za mir v (za Evropo usodnem) letu 1989, na temo Spoštovati manjšine za gradnjo miru. Uvodniki se dotikajo tem o odgovornosti državnih, političnih in upravnih aparatov, ki imajo dolžnost Slovencem in vsem manjšinam zagotoviti jezikovno in kulturno zaščito ter gospodarski in družbeni razvoj, ki bi zajamčil dostojanstven življenjski standard. Kar se tiče Benečije, je ta vidik dramatično aktualen glede na demografske podatke in številke, ki se nanašajo na osebni dohodek.
Uvodniki se nanašajo tudi na videmsko Cerkev, ki od časa do časa pozabi, da je naslednica matičnega Ogleja, ki je v vero uvedel ljudstva svojega obširnega patriarhata ob spoštovanju njihovih jezikov ter s sprejemanjem, prečiščevanjem in dviganjem njihovih kultur, na katerih sloni evropska civilizacija. Tudi v tem primeru uporablja mons. Qualizza pojem prisrčnosti. Ta naj bi vernike navdihnil, da bi svojo versko identiteto upoštevali kot osebno in hkrati skupnostno vrednoto, kot ponudbo za odnos s sosedi in pomembno prisotnost v življenju videmske Cerkve kot nosilke pomembnih običajev, ljudskega petja in molitev v slovenskem jeziku. Avtor odkrito ožigosa izbire in vedenje, ki so nasprotni binkoštnemu duhu, pa tudi vsako ravnodušno in vzvišeno nastavitev do skupnosti, ki je sicer po naravi močna, vendar ima šibek družbeni ustroj. Prav tako nasprotuje »prerokom nesreče«, ki z zadovoljstvom oznanjajo skorajšnji konec slovenske prisotnosti v Furlaniji.
Mons. Marino Qualizza se je osebno izpostavil in je vse vložil v svoje ljudi. To je delal in še dela v obliki zadolžitve, aktivne navzočnosti, nenehne opore, razmišljanja in iskanja rešitev, da bi vlival pogum in zaupanje ter našel primerno pomoč za situacijo, ki je z različnih vidikov nepovratno okvarjena. To dela zlasti tako, da izvedeno in marljivo opravlja funkcijo odgovornega urednika štirinajstdnevnika Dom in ne narekuje le navodil za smer razvoja časopisa, pač pa tudi smernice za preporod naših krajev.
Njegov vztrajni »odpor« je zmotil krajevne nacionaliste in nostalgike, ki so se hvalili z zvezami v političnih sferah, pa tudi določene cerkvene sredine, ki so ga skušale diskreditirati ter ustrahovati s sodnimi postopki in prijavami. Učinek pa je bil nasproten pričakovanju njegovih obrekovalcev. Ta nasprotja so ga utrdila in opogumila, da je nadaljeval po začeti poti, okrepljen s solidarnostjo ter podporo mnogih ljudi, sobratov, sodelavcev in predstavnikov slovenskega, italijanskega in furlanskega kulturnega in političnega življenja.
Orisal bom kratek pregled za tiste, ki ne poznajo štirinajstdnevnika Dom in dogodkov z njim v zvezi v več kot pol stoletja dolgem življenju glasnika slovenskih katoličanov iz videmske pokrajine. Njegova prva številka je izšla v obliki medžupnijskega biltena za božič 1966. Pobudniki zanjo so bili mons. Valentin Birtig iz Dreke, duhovnik Emil Cencig z Zgornjega Tarbija in duhovnik Mario Laurencig od Štoblanka. V tamkajšnjem župnišču je bil prvi sedež časopisa. Namen ustanoviteljev je bil povezati kristjane v Benečiji, ohranjati njihove verske in kulturne korenine, ponovno utrditi vezi s številnimi emigranti, ki so se v tistih letih podajali v pet celin, da bi si poiskali delo. Ime Dom, ki so ga izbrali, ni le stavba, ima širši in globlji pomen: je domače ognjišče, družina, materni jezik, vaško okolje, cerkev ... skratka vse, kar leži na srcu Slovencev iz Benečije.
Do leta 1977 je časopis izhajal neredno, na osnovi finančnih razpoložljivosti. Takrat je postal mesečnik in od leta 1980 ga je urejal stalni glavni urednik. Leta 1982 je bila ustanovljena zadruga Dom, ki je osvojila glavo časopisa. Ta je leto kasneje začel izhajati kot štirinajstdnevnik in njegov odgovorni urednik je postal mons. Marino Qualizza. Zahvaliti se je treba trdnemu ustroju in prispevkom številnih sodelavcev, da se je Dom razširil na celotno območje videmske pokrajine, kjer živijo Slovenci, kakor tudi drugod po deželi in v tujini, kjer se je izčrpala naša diaspora. Tudi v Sloveniji se je povečalo število bralcev in naročnikov, zlasti v Soški dolini, od koder so razni sodelavci pošiljali novice ter kulturne prispevke.
Zaradi globoke krize, ki je nastala na prehodu drugega v tretje tisočletje ob neodgovornem upravljanju, časopis ni izhajal leto dni. Na veliko noč leta 2002 je ponovno vstal iz pepela in začel okrepljeno izhajati, zopet z odgovornim urednikom monsinjorjem Marinom Qualizzo, ki ni vrgel puške v koruzo. Če je danes ta časopis še vedno ugledno glasilo v okviru sredstev javnega obveščanja slovenske manjšine v Italiji, se je treba zahvaliti strokovnosti in predanosti sodelavcev.
Časopisni ustroj je linearen in uravnotežen. V njem se uporabljajo slovenska narečja, standardna slovenščina in italijanščina, kar odgovarja jezikovnemu znanju bralcev, katerim je namenjen. Na prvi strani se nahajajo uvodniki odgovornega urednika in najpomembnejše informacije, sledijo vesti o življenju Cerkve in verska razmišljanja ter zgodovinske, kulturne in jezikovne raziskave; središčne strani pa dopolnjuje kronika iz Nediških in Terskih dolin, iz Rezije, Kanalske in Soške doline. Zadnje strani so posvečene športu, ljudskim pripovedim, ilustriranim pripovedkam ter obvestilom o srečanjih in najrazličnejših pobudah.
Zadruga Most izdaja tudi periodični bilten SlovIt informacijski bilten Slovencev v Italiji, ki s prevodi najpomembnejših člankov iz časopisov slovenske narodne manjšine mesečno obvešča italijanski politični in kulturni svet o situaciji, pričakovanjih ter problemih slovenske narodne manjšine v Italiji. Da bi svoje območje in svoje sporočilo učinkoviteje širila, sta Dom in SlovIt navzoča tudi na spletu in uporabljata družbene medije.
V letih svojega obstoja sta zadrugi Dom in Most izdali veliko knjig zgodovinskega, etnografskega in jezikovnega značaja. Nekatere so doživele zelo dober uspeh tudi zunaj naše skupnosti.
Uvodnike, izbrane za to knjigo, smo razdelili v pet delov na osnovi najpogosteje obravnavanih vsebin, ki se dotikajo življenja slovenske skupnosti, njene verske in kulturne dediščine in nujnosti družbenega preporoda. Prvo poglavje vsebuje zapise, ki se nanašajo na versko življenje in versko dediščino skupnosti tudi z zornega kota izvorne zapuščinske identitete. Drugo poglavje obravnava kulturne vidike, značilne za beneške, rezijske in kanalske Slovence. Gre za bogastvo, ki ga je treba zaščititi in ovrednotiti v korist vsem, saj je pognalo iz skupnih korenin in raslo ter dozorelo ob izvirnem prispevku slovanske občutljivosti in posebnosti. Tretji sklop sestavljajo politični spisi. Gre za politiko v najžlahtnejšem pomenu: prizadevnost za skupnost, storitve za posameznike in zaščita osnovnih vrednot, pozornost do najšibkejših, ki so izpostavljeni brezbrižnosti in pomanjkanju specifičnih ukrepov, ter delovanje zanje. Mednje avtor uvršča slovensko skupnost, ki je potrebna močne zaščite pravic kulturne, družbene in gospodarske vrste to je tudi rdeča nit četrtega dela. V petem poglavju je sporočilo veselo, saj obravnava tradicionalne ljudske verske praznike, ki prepletajo bogoslužno leto, vaške šagre v čast Mariji, vaškim zavetnikom in ob obletnicah posvetitve cerkva. To so trenutki zgoščenega verskega in skupnostnega življenja, bogati na običajih, trenutki sprostitve in medosebnih srečanj.
Poleg tega, da ti uvodniki tolmačijo dušo in pričakovanja slovenske skupnosti, prispevajo k spoznavanju osebnosti in značaja monsinjorja Marina Qualizze, osvetljujejo široko paleto njegovega zanimanja, njegovo občutljivost do svojih ljudi in njegovo prizadevnost zanje. Uvrščajo pa ga zlasti in upravičeno med beneške čedermace.
Naj natančneje obrazložim: Čedermac / Cedarmaz je priimek in toponim v Nediški dolini. Zahvaliti se je treba pisatelju Francetu Bevku (1890–1970), ki je v svojem romanu Kaplan Martin Čedermac (1938) opisal versko, politično in kulturno situacijo v Benečiji in vlogo duhovnikov ter zatiranje, ki so ga trpeli, potem ko je bila leta 1933 slovenščina prepovedana po vseh cerkvah Benečije, da je ta naziv poznan na celotnem slovenskem jezikovnem območju in še preko njega.
Glavna oseba v romanu (pred nedavnim ga je zadruga Most iz Čedada objavila v italijanskem prevodu) je prav Martin Čedermac. Postal je sinonim za slovenskega duhovnika, branilca jezikovnih in kulturnih pravic, ter sinonim za osebo, ki se zaveda svoje identitete kot neodtujljive vrednote, kot bogastva, ki ga je treba braniti in vrednotiti. S takim pomenom je bil izraz čedermac z malo začetnico uvrščen v slovar slovenskega knjižnega jezika. Od tod izhaja zelo razširjena navada pripisovati ta naziv slovenskim duhovnikom v Benečiji, ki so ostali zvesti svojemu duhovniškemu in kulturnemu poslanstvu. Prototip Martin je bil oblikovan po stvarnih osebnostih, ki jih je Bevk spoznal med obiskom Nediške doline, zlasti po učenem in bojevitem duhovniku Antonu Kufolu (1889–1959), ki je bil rojen v Plestiščah (Tipana) in bil župnik v Lazah (Podbonesec) od leta 1920 do smrti. Vendar pa je bil duhovni vodja, učitelj in mentor čedermacev monsinjor Ivan Trinko (1863–1954) s Trčmuna (Sovodnja). Ta človek z mnogostranskimi sposobnostmi je opravljal več kot štirideset let službo docenta filozofije v škofijskem semenišču.
Ob tem občutim dolžnost spomniti se čedermaca, na katerega je monsinjor Qualizza še posebej navezan: to je mons. Angel Kračina (1909–1992) iz Čampeja (Fojda). Leta 1933 je bil posvečen v duhovnika, leta 1937 so ga poslali v Benečijo, z namenom, da bi pomagal izvajati politiko italijanizacije, ki jo je uvedel fašizem. Svojo pastoralno službo je najprej opravljal v Gorenjem Barnasu, od leta 1939 do 1966 pa v Podutani. Vendar se ni podredil ukazom, ki jih je narekoval fašizem, in jih je bolj ali manj sprejemala tudi videmska kurija, pač pa se je naučil slovenskega narečja in slovenskega jezika ter je po padcu fašizma začel uporabljati domačo govorico v pridigah in pri verouku. Prav zaradi tega so ga v povojnem času krajevni nacionalisti in italijanski tisk hudo napadali ter ga obtoževali, da je izdajalec in titovec. Branil se je s tožbo leta 1950 proti časopisoma Messaggero Veneto in Corriere della Sera, vendar je tožbo umaknil, ko je posegel nadškof Giuseppe Nogara. Leta 1954 sta napade ponovila časopisa Friuli liberale in Arena iz Pulja, katera je Kračina tožil in se je sodni postopek zaključil z obsodbo obeh časopisov.
To je bil bojeviti čedermac, duhovnik, vkoreninjen v svojo skupnost in v zavesti svojega poslanstva, pastir, ki hodi pred čredo, jo ščiti in ji poišče morebiti grenko, vendar hranilno pašo, tako, ki bo sposobna onemogočati kužnost nacionalizma in preprečevati nastanek težko ozdravljive bolezni, rakastega občutka manjvrednosti.
Monsinjor Qualizza je preživel čas od svojega rojstva do duhovniškega posvečenja v šoli tega čedermaca, ki se je sicer čutil Furlana po jeziku in kulturi, vendar je izpeljal »metamorfozo« z nazivom vraščenost/vpetost v življenje ljudstva, to je temeljni nauk za verodostojnost in učinkovitost evangeljskega sporočila.
Večkrat sem imel priložnost odmišljati in razlagati podobo čedermaca, spoznati njegovo dušo, razumeti njegovo globoko prepričanje in kaj ga je spodbujalo k tolikšni zavzetosti. Prikazala se je edinstvena podoba v sicer širokem razvidu jezikovnih manjšin, ki se upirajo asimilaciji sredi brezbrižnosti večinskega kulturnega sveta s pajdaštvom politikov.
Iz tega mojega razglabljanja se je izluščilo, da je duhovnik čedermac dedič Bevkovega Martina, čisti junak, nesebičen, ki se zaveda svojega poslanstva pričevalca in učitelja, katerega močno osebnost sestavljajo po eni strani pogum in prezir do nevarnosti, po drugi previdnost, skrbnost in taktnost, s katerimi rešiti, kar se še rešiti da ter ne oškodovati ljudstva, katerega dobrobit, varnost in spokojnost so na vrhu njegovih prizadevanj.
Čedermac je tudi intelektualec, človek kulture, ki ljubi svoje ljudi, njihovo zgodovino, jezik in kulturo; to je ljubezen, ki se poraja iz globokega poznavanja vsega tega, česar se mladi niso navzeli ter gojili v šolskih klopeh – saj do njih niso imeli dostopa –, pač pa v materinem naročju, pri urah verouka in v cerkvenih klopeh, na vasi, iz pripovedovanja starih ljudi ter iz petja, ki je v življenju spremljalo vesele in žalostne trenutke.
Čedermačeva kultura, duša in gledanje na svet so prežeti z vero, prav kakor je prepleten z verskimi izrazi njegov jezik. Od jutra do večera vpleta v svoja dejanja Boga: kadar dela, pozdravlja, kadar izraža voščila, pa tudi kadar se razjezi in preklinja.
Čedermac izraža najglobljo dušo beneškega ljudstva: kot Slovenec, ki je navezan na svoje gore, svojo vas in svoje običaje, kot upornik do odločb oblasti, ki ljudi zatira in je njegovemu svetu tuja, kakor žrtev krivic in nasilja, ki so jih zatiralci izvajali v imenu namišljene večvrednosti večinske kulture.
Čedermačev upor se udejanja zlasti z obrambo svojega slovenskega jezika, ki se je prenašal dolga stoletja iz roda v rod. Ta jezik je živ, blagoglasen in poseben; ukoreninil se je in zrasel je v tistih dolinah. Toliko ima skupnega s standardno slovenščino, da jo njegovi govorci razumejo in je razumljiv tudi tistim, ki govorijo slovenski jezik, ter hkrati širi obzorje na celotno slovensko območje in preko njega. To je jezik, ki ga zaradi njegovih poudarkov posebne izgovarjave ni mogoče zamenjati z drugim in priča o izvoru govorca. Ta jezik je narečno bogato razčlenjen, ustvaril pa je neke vrste lasten koine, skupni jezik v cerkvenem okolju, s katerim so se duhovniki lahko sporazumevali v Nediških in Terskih dolinah.
Čedermac je torej duhovnik-čuvaj kulture svojega naroda, učitelj, ki uči svoj jezik v svojem jeziku, je branilec obeh, ker ju ima za dušo svojih ljudi. Čedermac se bojuje proti nasilju oblasti, ker je prepričan, da bi z izgubo svoje identitete njegovo ljudstvo izgubilo tudi svojo dušo.
Čedermac duhovnik utemeljuje svoje prepričanje in svoja dejanja v teologiji učlovečenja in binkošti, ki vidi v človeških vrednotah in v kulturnem bogastvu najvišji izraz človeške osebe. V pastoralni dejavnosti pa prehiteva odredbe drugega vatikanskega koncila in to, kar danes imenujemo popolna vpetost vere v kulturo naroda, da bi evangeljsko sporočilo oznanjala z ustvarjanjem nerazvozljivega prepleta vere z življenjem.
