Od zemlje zamazani sarong je nekoliko odvil in ga zavihal nad koleni. Iztegnil je dlani in nad drobirjem na dnu košare sklenil nagubane, od težkega dela skrivenčene prste. Sklonil je glavo in komaj slišno zamrmral kratko molitev v domačem, sinhalskem jeziku. Nato se je napeto zastrmel v kup pisanih kamnov ter pričel z vajenimi gibi brskati med njimi. Nepremičen in popolnoma osredotočen izraz na obrazu se mu je čez čas sprostil v rahel nasmeh. Iz kupa je potegnil rdečkast kamenček, ne večji od nohta na mezincu. »Poglej,« mi je dejal: »To je rubin. Resda ni večji od par karatov, rubin je pa le. Za manjši prstan bo že dober.«

Od blata do dragulja

Bolj ko sem na potovanjih po Šrilanki spoznaval to nenavadno deželo, bolj me je spominjala na večni dvoboj med dobrimi in hudobnimi božanstvi. »Solza Indije«, kakor tudi poetično imenujejo Šrilanko, je hkrati dežela revščine in bogastva, naravnih katastrof in izjemno lepih orhidej. Zaznamujejo jo silne poplave, občasni morilski cunamiji, uničevalni zemeljski plazovi, potresi, dolgoletna državljanska vojna, istočasno pa čudovita pokrajina, pestrost rastlinskega in živalskega sveta, starodavna kultura in tradicija, revni, a odkritosrčni ljudje.

Šrilanko poetično imenujejo »Solza Indije«.

Slavo otoka je v svet poneslo tudi izjemno bogastvo dragih in poldragih kamnov, ki jih na Šrilanki izkopavajo že stoletja. Marsikateri safir ali rubin, ki se blešči na prstanih in ogrlicah elegantnih žensk našega planeta, je milijone let ždel v nedrjih peščenih skladov ali rečnih naplavin te dežele. Dokler ga niso žuljave roke domačih rudarjev in rokodelcev izkopale, obrusile, spolirale in vdelale v drag nakit. 

Najbolj cenjeni dragi kamni na Šrilanki so safirji in rubini. FOTO: Iztok Bončina

Ko gledaš bleščeč kamen, ki se v nališpani draguljarni kakšne svetovne prestolnice šopiri v vitrini, niti ne pomisliš na neznanega reveža, ki je na drugi strani sveta z leseno rovnico nakopal kup blata, ga s preprostim vitlom mukoma izvlekel iz globokega jaška in po dolgotrajnem izpiranju v košari zagledal blesk dragulja.

V mestu draguljev

Tradicija pridobivanja dragocenih kamnov ima na Šrilanki tisočletno zgodovino, njeni začetki pa so zaviti v skrivnostne zgodbe. Bojda je že legendarni kralj Salomon obdaril Kraljico iz Sabe z velikim rubinom, izkopanim na tem tropskem otoku. Dragulje s Šrilanke omenjajo tako grški kot kitajski zgodovinarji. Tudi slavni popotnik Marco Polo je zapisal, da je v Anuradhapuri videl rubin, velik kot moška pest. 

Izkopavanje dragih kamnov se je močno razbohotilo v stoletjih, ko je bila Šrilanka portugalska in pozneje britanska kolonija. Takrat so otok poznali še pod imenom Cejlon. V tem času so našli nekaj najslavnejših mineralov, med njimi tudi Loganov safir, težak 423 karatov, in še bolj poznan safir, imenovan Zvezda Indije. Slednji je težak kar 563 karatov, hrani pa ga Naravoslovni muzej v New Yorku. Danes so tako dragocene najdbe prava redkost, kajti stoletja izkopavanj so naredila svoje in rudarji večinoma najdejo manjše, še kolikor toliko vredne minerale. 

 Rudarji med izpiranjem največkrat najdejo le manjše minerale. FOTO: Iztok Bončina 

Kljub temu je samo v okolici mesta Ratnapura na stotine malih rudarskih obratov, ki zaupajo v svojo srečo. Ker sem želel pogledati v zakulisje šrilanške industrije dragocenih kamnov, sem se v Ratnapuro odpravil tudi sam.

V mesto, dobrih sto kilometrov oddaljeno od Colomba, sem prispel po nekaj urah počasne in utrudljive vožnje z lokalnim avtobusom. Ratnapura slovi kot središče proizvodnje in preprodaje dragih in poldragih mineralov ‒ njegovo romantično ime pomeni »mesto draguljev«. Poleg številnih rudarskih jaškov v okolici je Ratnapura tudi središče mnogih domačih in tujih trgovskih družb, ki se v večjem ali manjšem obsegu ukvarjajo izključno s preprodajo dragih kamnov.

Rudnik po šrilanško

Ker mesto ne dosega turističnega slovesa Kandya, Anuradhapure ali Sigiriye, sem le s težavo odkril kolikor toliko spodoben hotel. Tam pa me je iz zadrege, kje sploh pričeti z »raziskovanjem«, rešil simpatičen, po zahodni modi oblečen sivolas možakar s pisano rdečo kravato. »Dober dan in dobrodošli v Ratnapuri,« je na recepciji hotela pristopil k meni in se ponudil: »Jaz sem Yuvani, vodnik po mestu. Vam lahko kako pomagam?« Prepričal me je s svojo odlično angleščino in po krajšem barantanju sva udarila v roke. Pojasnil sem mu svoje namere in dogovorila sva se, da naslednji dan obiščeva nekaj bližnjih rudnikov. Yuvani se je v naslednjih dneh izkazal kot nepogrešljivi prevajalec in organizator z odličnimi idejami.

Z Yuvanijem sva se zapeljala do obrobja mesta in nato še dva ali tri kilometre mimo riževih polj proti gosto porasli džungli. Že kmalu so se prikazali prvi leseni nadstreški, prekriti s prepletenimi kokosovimi listi. Pod seboj so skrivali odprtine v navpične rudarske jaške. 

Na Šrilanki izraza »rudnik« ne smemo enačiti z našim pojmovanjem te besede.

Na Šrilanki izraza »rudnik« ne smemo enačiti z našim pojmovanjem te besede. To niso niti globoki sistemi rovov v več nadstropjih, niti odprti kopi, kjer z velikanskimi tovornjaki odvažajo rudo. Rudnik tu pravijo preprostemu jašku, širokemu od dva do tri metre in globokemu od deset in trideset metrov, odvisno od načrtov lastnika oziroma količine dragih kamnov, ki jih najdejo. Včasih na dnu jaška »potegnejo« v eno ali drugo smer še dolg stranski rov, če se najdišče slučajno izkaže kot bolj obetavno.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 4/2023. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku.