Bog vas blagoslavljaj, draga Berta! (FOTO, VIDEO)
Bog vas blagoslavljaj, draga Berta! (FOTO, VIDEO)
Berta Golob je pisateljica, pesnica, prevajalka, knjižničarka, učiteljica in publicistka. Iz težkega otroštva, ko ji je pri komaj petih letih umrla mama, skrb zanjo in komaj enomesečnega bratca pa je prevzela trinajst let starejša sestra, jo je »reševalo«, kot pravi, branje. »V literaturi je odkrivala čustva in usode, podobne njenim, in se z njimi 'poistila'.«
Portret Berte Golob objavljamo v novi Družini v rubriki Osebno.
Po maturi na kranjski gimnaziji se je vpisala na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je leta 1957 diplomirala iz slovenščine in srbohrvaščine. Slovenščino je 15 let poučevala na osnovni šoli Preddvor, zatem je štiri leta vodila pionirski oddelek v Osrednji knjižnici Kranj ter honorarno predavala kulturo ustnega in pisnega izražanja na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Bila je lektorica dnevnoinformativnega programa na Radiu Slovenija, v letih pred upokojitvijo (1989) pa je delala kot pedagoška svetovalka v kranjski enoti Zavoda RS za šolstvo.
Dejavna je bila tudi na mnogih drugih področjih: bila je mentorica bralne značke, pisala je članke v revijah in časopisih, sodelovala je pri oblikovanju osnovnošolskih beril in jezikovnih priročnikov. Njen opus obsega prek 70 knjižnih naslovov, od leposlovja za otroke, mlade in odrasle, biografij svetniških osebnosti, izdala je tudi pet pesniških zbirk.
Svoj prvi članek je napisala leta 1953 in ga poslala na Družino. Od tedaj naprej, še bolj intenzivno pa po osamosvojitvi – ko je lahko kot pedagoška delavka izražala vero, bila pa je tudi že upokojena –, je redna sodelavka Družine, Mavrice, Božjega okolja, Ognjišča in številnih drugih revij in publikacij. Za svoje delo je prejela več nagrad, med drugim Levstikovo nagrado in Slomškovo priznanje za življenjsko delo.
Portret Berte Golob objavljamo v novi Družini v rubriki Osebno.
Nekaj misli Berte Golob:
»Živim iz dneva v dan, ampak ne v tri dni.«
»Človek mora imeti krila v sebi, če se hoče povzpeti vsaj za pedenj nad vsakdanje dolžnosti.«
»Že od malega imam rada jezik. Bila sem še majhno dekletce, pa sem začela posnemati govorico odraslih. In ta govorica je bila nekdaj zelo napolnjena z raznimi metaforami. Bila je slikovita. In tiste slikovitosti sem se nabrala, nekako navzela v življenju med odraslimi in jo začela tudi sama uporabljat; in kasneje se pa temu tudi čudit.“
»Vsak dan molim za duhovnika, ki me je krstil, in za duhovnika, ki me bo pokopal: za prvega vem, kdo je bil, za drugega ne vem, kdo bo.«
»Če učitelj sam ne zazna in ne občuduje čarobnosti jezika in izražanja v njem, o tem težko prepriča druge. Najprej mora sam prodreti v srčiko jezika in imeti za to vsaj malo prirojenega občutka; nekaterim ga je milost božja dala v izobilju, drugim manj.«
»Ali ni bil bister tisti človek, ki si je izmislil ločila? Vejica in ločila nasploh, to ni noben hec. To so sporočila, ravno tako kot beseda. Klicaj na koncu povedi določa pomen.«