»Biti učenec pomeni, da nisem samozadosten, ampak da ohranjam držo odprtosti, ponižnosti in hrepenenja po novih spoznanjih. Iz učenčevstva izvira tudi voditeljstvo župnije, ki mi je zaupana. Sem torej vodeni voditelj. Izkušnje me učijo, da so vsi moji človeški načrti izjemno kratkovidni in krhki, če pa uspem prepoznati resnično Božjo voljo, če »ujamem« delovanje Svetega Duha ter se odločim za božji načrt, ki ga želim spraviti v življenje, potem se lahko zgodijo velike stvari in trajne spremembe.«

Takšna, ko je prvič stopila v svet po binkoštih

Vidi, da so duhovniki in verniki danes velikokrat v težavah, saj imajo vedno znova občutek, da prenova Cerkve pomeni povrnitev nekih starih časov ter slave preteklosti.

»Sam ne vidim prenove Cerkve v tem, da bomo spet šli v neskončno širino, zavzeli vsa mesta in pokrili vse pore v družbi ter vse spravili pod svoje okrilje. To je utvara in občutek lažne moči. Cerkev ni močna, ker je množična ali velika, ampak ker ni od tega sveta, ker je zakoreninjena v Njem, ki je svet premagal. Takšna Cerkev bo vedno preživela in je nič ne bo premagalo. Veselim se torej takšne Cerkve. Morda manjše, bolj preproste, takšne kot je bila takrat, ko je prvič stopila v svet, na Jeruzalemske ulice po binkoštih, in še ni bila odeta v škrlat ter slavo ter obremenjena s politiko, statistiko in položajem v družbi.«

Stara in nova cerkev sv. Marjete na Polzeli. FOTO: Ivo Žajdela

Zanima ga njegovo mesto v Božjem kraljestvu

Ne zanima ga njegovo mesto v družbi, zanima ga njegovo mesto v Božjem kraljestvu.

»Želim, da bi ljudem lahko samo predal veliko veselje, svobodo in mir, ki ga doživiš, ko se res osebno srečaš z Bogom. Sam sem srečen Božji otrok, ki pa je kdaj tudi potrt, ranjen, izmučen in osamljen. Prav zato vedno bolj spoznavam moč skupnosti, pomembnost spoznati in dovoliti si stkati globoke vezi z drugimi duhovniki, ali zaupnimi prijatelji ter jim dovoliti priti blizu, pristopiti, pomagati, predati in zaupati.«

Cerkev ni močna, ker je množična ali velika, ampak ker ni od tega sveta, ker je zakoreninjena v Njem, ki je svet premagal.

Vse se začne z osebno vero, s popolno predanostjo Kristusu

Že kmalu, po nekaj letih duhovniške službe, je jasno spoznal, da največja ovira pri dobrem opravljanju njegove službe ni pomanjkanje talentov, osebne nepopolnosti ali kaj podobnega.

»Tu smo vsi enaki in ljudje to razumejo in sprejmejo. Velika ovira pa postane, če duhovnik izgubi strast, to resnično notranjo ljubezen, navdušenje za Kristusa in oznanjevanje njegovega imena. To ni tako težko. Veliko je dela, veliko razočaranj in hitro se žalosten, potrt in utrujen umakneš ter delaš samo še to kar moraš in zato ker moraš. Vem, da so mi nekoč rekli ljudje ob pogovoru, da smo najbolj smešni duhovniki in redovniki kadar govorimo o evangeljskem veselju.

Govorimo te besede, sami pa vsi žalostni, depresivni, črnogledi, razočarani nad svetom in seboj. Ne govorim o nekem lažnem upanju, narejenem navdušenju. Sam sem odkril, da lahko ohranjam vedrino in upanje, da lahko ohranjam strast ter ognjevito ljubezen do svojega poslanstva, ampak samo tako, da se tudi zame vse začne z mojo osebno vero, mojo res popolno predanostjo Kristusu.«

Stara cerkev sv. Marjete na Polzeli. FOTO: Ivo Žajdela

Gorečnost in strast, ki je nikoli ne sme povsem zmanjkati

»Duhovništvo je moja poklicanost ne samo zato, ker imajo drugi nekaj od tega, ker služim skupnosti, ampak tudi zato, ker mene samega ta zakrament in obljuba vedno znova prisilita, da poglobim odnos z Bogom, da Kristusu prihajam vedno bližje. Ko sem tam, se počutim kot ob ognju: ogret, objet, napolnjen. To je tista gorečnost in strast, ki je nikoli, res nikoli ne sme povsem zmanjkati.

Bogu sem res hvaležen, da me je na neki točki življenje tako pretreslo, da sem začel razbirati znamenja in spoznavati, da me morda kliče v duhovniško službo. Prav zaradi tega poslanstva sem spoznal veliko res dobrih in čudovitih ljudi, sklenil mnoga iskrena prijateljstva, videl očitne čudeže mogočnega božjega delovanja ter kot oseba razvil mnogo talentov, ki bi sicer verjetno ostali za vedno zakopani.«

Pot naprej ve samo eden, Bog. Obrnimo se k njemu in računajmo nanj, kličimo Svetega Duha in upajmo, da nam bo dal dovolj modrosti in moči, da bomo stopili na pot resnične vere.

Pot naprej ve samo eden, Bog

Zadnje obdobje, ki ga preživljamo kristjani in Cerkev župnika na Polzeli in pri sv. Andražu Urbana Lesjaka kot duhovnika zelo nagovarja.

»Vse 'krize' zaradi pandemije, izgubljanja vodilnega položaja v družbi, notranje afere ... Vse to je velika priložnost, da kristjani končno nehamo računati nase, svoje strukture, politiko, ta svet, umetnike in predavatelje, kogarkoli, ki naj bi rešil Cerkev in ji utrl pot naprej.

Pot naprej ve samo eden, Bog. Obrnimo se k njemu in računajmo nanj, kličimo Svetega Duha in upajmo, da nam bo dal dovolj modrosti in moči, da bomo stopili na pot resnične vere.«

Nova cerkev sv. Marjete na Polzeli, pogled proti oltarju. FOTO: Ivo Žajdela

Obdobje prečiščevanja, ko se jasno kaže kaj je in kaj ni

»Si predstavljate, da bi v nedeljo pri maši, ali pri verouku v učilnici bili res ljudje, ki bi globoko v svojih srcih vedeli, da je Jezus Gospod, ljudje, ki bi ga res ljubili, ki bi željno čakali njegovo besedo in zakramente? Tako bi moralo biti.

Kot duhovnika in župnika me to res vznemirja. Všeč mi je to obdobje prečiščevanja, ko se jasno kaže kaj je in kaj ni, ko iz Cerkve odtekajo množice in to, kar se je samo zdelo, da je na pravem mestu. Mislim, da Bog trenutno dela eno lepo delo restavracije svoje Cerkve. Želim mu pomagati. Rad bi se kot župnik vrnil k prvotnim stvarem in tja usmeril tudi zaupano mi skupnost.«

Več v reportaži o župniji Polzela v 5. številki tednika Družine.