V knjigah in na spletu kar mrgoli nasvetov o tem, kako postati uspešen. Kaj pa je to – uspešno življenje?

Navadno pod pojmom »uspešno« razumemo, da nam gre dobro, da dosegamo cilje na različnih področjih, pri čemer se tukaj najverjetneje nanaša na delo v službi in kariero. Posledično se to kaže kot uspeh na ekonomskem področju, ki daje varnost in stabilnost življenju. Ko se s tovrstnim uspehom srečujem v okviru terapevtskega dela, opažam, da v zasledovanju uspešnega življenja marsikdo spregleda področja, ki prinašajo drugo kvalitativno vrednost »uspešnega življenja«. Pri tem imam v mislih, da človek, ki dosega podobno zgoraj neštetim, vendarle pogreša še drugačen uspeh, zato se kljub izpolnjenosti v karieri sooča s praznino, z manj kvalitetnimi medosebnimi odnosi. Uspeh je to, da zmorem vzpostaviti vsaj toliko urejene odnose, da se v življenju čutim izpolnjenega.

Uspeh je to, da zmorem vzpostaviti vsaj toliko urejene odnose, da se v življenju čutim izpolnjenega.

Ali je pomembno, da se človek v življenju počuti uspešnega in – če – zakaj?

Vsak človek si želi uspeha. Uspeh daje vrednost življenju, ker človek potrebuje smisel in je nagnjen k osmišljanju in vrednotenju vsega, kar počne, s čimer rokuje, kar obvlada. To življenje lepša, izpolnjuje; iz tega lahko zajemamo in dajemo drugim.

Problem nastane takrat, ko vse podvržemo uspehu. Preveliko gonjo za uspehom najprej občuti družina, hkrati tudi telo, saj se v njem poruši naravno ravnovesje, kar lahko vodi v izgorelost. Do izgorelosti sicer ne pride le zaradi zasvojenosti z uspehom, je pa lahko tudi delni odgovor na to. Človekov organizem ni narejen za to, da bi bil dalj časa izpostavljen močnih stresnim dejavnikom. Stres je sicer sam po sebi dober, vodi k uspehu, to je pozitivni stres; preveč stresa v telesu pa sproži področja, ki telo usmerijo k samozaščiti. Če bi telo imelo kaj besede, bi takrat glasno povedalo, da je dovolj tega, v čemer se nahajamo. Izgorelost je stanje, ko telo ne zmore več.

Kristus nam priporoča množenje talentov. Ali je ambicioznost torej nekaj dobrega ali slabega? Kako gresta skupaj uspeh in ponižnost?

Ambicioznost sama po sebi ni nekaj slabega. Vsaka stvar pa postane slaba takrat, ko nas vodi v odklone. Pri iskanju uspeha je treba iskati mejo med tem, kar me še krepi in izgrajuje, in med tem, kar me vodi v zasvojenost, odtujenost od bližnjih in – kar je še najbolj tragično – odtujenost od samega sebe.

Mislim, da si Bog za nas želi, da bi bili uspešni, ker nam drugače ne bi dal darov. Bog nam jih vedno znova daje in jih daje zato, da smo z njimi ambiciozni in da pridemo do ciljev, ki smo si jih zastavili. A darovi, ki nam jih daje, so najprej namenjeni najbližjim, skupnosti; če jih namreč uporabljamo le zase, se ta uspeh izpridi.

Mislim, da si Bog za nas želi, da bi bili uspešni, ker nam drugače ne bi dal darov.

Osebnostno bom najverjetneje ostal na pravi poti, če bom svoj uspeh doživljal v drži ponižnosti. To ne pomeni podrejanja, ampak da imam določeno stopnjo vpogleda, kjer uvidim delovanje Boga v svojem življenju – kako mene, moje roke, moj um, moje naravne danosti skupaj s svojimi darovi uporablja za to, da me vodi k uspehu, ki pa je konec koncev vedno za drugega. Tudi noben umetnik ne ustvarja le zase, vedno za druge; izrazi življenje, čas, v katerem živi. To je zanj velik uspeh, tudi če ne dobi zunanjega priznanja.

Uspeh je naša misija, poslanstvo. Kot kristjan moram uspeti, moram se odpreti Svetemu Duhu; ko prejmem njegove darove, sem že na neki točki uspel; potem razvijam te darove in ostajam ponižen. Jezusove prilike nas nagovarjajo k temu, da talente množimo: kdor ima, se mu bo še dalo. V prilikah se Bog veseli množenja tistega, kar je zares vredno, in celo nagrajuje naše poslanstvo. Zato je množenje talentov uspeh. Gre pa uspeh skupaj s prevzemanjem odgovornosti, v kateri so nam zaupani bližnji, da jih vodimo, jim posredujemo dobro.

Kot kristjan moram uspeti, moram se odpreti Svetemu Duhu; ko prejmem njegove darove, sem že na neki točki uspel; potem razvijam te darove in ostajam ponižen.

Bi lahko postavili objektivno merilo za uspeh ali gre za subjektivno, notranje merilo?

So ljudje, ki bodo svoj uspeh opredeljevali glede na možnost merjenja, npr. denar, velikost podjetja, obsežnost neke zbirke – to lahko opredelimo kot objektivno merilo.

Po drugi strani pa opažam, da se zunanji uspeh zmore preoblikovati v notranje merilo, ko to, kar osmišljam kot uspešnost, postane vrednost zame in narekovalec moje življenjske usmeritve. To, da nekaj zunanjega zame postane notranje merilo, od mene zahteva predrugačenje vrednot; tistega, kar v življenju zasledujem kot višji smisel. Za kristjana je to notranje merilo Kristus. Šele v taki luči lahko razumem stavek apostola Pavla: križ zame postane zmaga in smrt dobiček.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Božje okolje (05/2023).