Trinitarna teologija je pozneje še dodatno razvila pogled v notranjost Boga in nam med drugim predočila, da sta v Bogu ljubezen in komunikacija eno. Oče se podarja Sinu, Sin Očetu, iz njune ljubezni izhaja Sveti Duh, ki ljubezen vrača. Smo v krogu ljubezni in komunikacije.

Smo v krogu ljubezni in komunikacije.

Vsaka Božja oseba ljubi in komunicira tudi v odnosu do sveta. Oče Stvarnik s samim stvarjenjem sporoča o sebi in se razodeva ustvarjenemu človeku. Sin Odrešenik se utelesi, je Očetova Beseda med nami, s svojim naukom, smrtjo in vstajenjem nam dokončno razodene skrivnost Boga in udejanji odrešenje. Sveti Duh Tolažnik je komunikacija božjih darov in podelitev moči, da te darove živimo v vsakdanjem življenju.

Cerkev zato ne more biti drugo kot eno veliko polje božje komunikacije. Božja komunikacija ni »tehnična« komunikacija, v smislu kot semafor, ki s tremi barvami luči pove, kako naj se obnašamo v križišču. Božja komunikacija je tesno zvezana z ljubeznijo, razkriva ljubezen in jo širi. Zato tudi Cerkev ne more komunicirati z Bogom, kot da bi stala pod semaforjem in se zgolj odzivala na barvo luči: to smeš, to moraš, tega ne smeš … Enako ne more komunicirati s svojimi člani in enako ne z tistimi, ki niso njeni člani. V cerkveni komunikaciji mora biti ljubezen, le tako je odsev trinitarne komunikacije.

V cerkveni komunikaciji mora biti ljubezen, le tako je odsev trinitarne komunikacije.

Najprej in najbolj se sposobnost Cerkve za božjo komunikacijo vidi v liturgiji. So bogoslužja, pri katerih verniki komunikacijo z Bogom doživljajo kot posebno napeto stanje, praviloma otrdijo in so nesproščeni. Bojijo se, da bi kaj naredili narobe, zato se zatečejo v togo ritualistiko. Na drugem koncu so bogoslužja, ki so preveč sproščena, polna lahkotne komunikacije. Verniki se ravnajo po pravilu prijetnega in zanimivega, celotnega božjega sporočila pa ne slišijo. Na sredi so zdrava in zrela bogoslužja, pri katerih nismo ne komunikativno zategnjeni ne komunikativno razpuščeni, temveč svečano in sproščeno osredotočeni na božje dogajanje.

Naslednje veliko polje komunikacije v Cerkvi je njeno bratsko, pastoralno in hierarhično življenje. Drugi vatikanski koncil je sprožil prenovo tudi na tem področju. »Poslušajmo in pogovarjajmo se!«, je postalo velika pokoncilska zapoved. Cerkev je vstopila v šolo dialoga in sinodalnosti. Na ravni župnij so nastali župnijski pastoralni sveti, podobni organi so tudi na ravni škofovskih konferenc. Na ravni vesoljne Cerkve so se uvedle škofovske sinode. S papežem Frančiškom je zapoved »poslušajmo in pogovarjajmo se« dobila težo, kakršne še ni imela.

Komunikacija je eden izmed simptomov pastoralnega zdravja neke župnije.

Komunikacija je eden izmed simptomov pastoralnega zdravja neke župnije. Tudi povprečno slovensko župnijo lahko preverimo skozi vprašanja: Koliko sporoča? Kdo vse sporoča? Kaj sporoča? Kako sporoča? Naj vam branje te številke Cerkve danes med drugim pripomore pri odgovorih na ta vprašanja.

Članek je bil objavljen v reviji Cerkev danes (02/2024).