Tik pred izidom je življenjska zgodba mlade žene Chiare Corbella Petrillo, ki je močno zaznamovala Italijo, njena zgodba pa se neustavljivo širi tudi v ostale države, tudi k nam.

Preizkušan ljubezenski odnos

Pri 18 letih je v Medžugorju nepričakovano spoznala Enrica in v srcu takoj vedela, da je on "tisti pravi". Podobno je doživel tudi Enrico in njuni poti sta se združili v skupno hojo, ki pa ni bila prav nič preprosta. Pojavili so se mnogi prepiri, z besedami in dejanji sta si zadala globoke rane in prišla tako daleč, da sta se po 4 letih skupne hoje razšla. Poskušala sta znova in znova, a dokler sta vse držala v svojih rokah, se ni izšlo. Za oba sta se v tem času zgodili pomembni koraki. Chiara se je prva udeležila tečajev, ki jih v Assisiju pripravljajo manjši bratje. Tam je odkrila in verovala, da Bog ničesar ne jemlje, ampak vse daje.

Postopoma je zmogla "kapitulirati" pred Bogom in priznati, da morda res ni razumela ničesar. Spoznala je, kako je skušala prevzeti popolno kontrolo nad svojim življenjem in njunim odnosom z Enricom in ni šlo. Šele ko je v veri zmogla izpustiti stvari iz svojih rok, šele ko se je tudi Enrico upal soočiti s strahovi, zaradi katerih se je bal stopiti v odnos, so se stvari začele spreminjati.

Poskusila sta še enkrat. Tokrat z odločitvijo, da se podata na peš romanje odpuščanja v Assisi. P. Vito, ki je sčasoma postal duhovni spremljevalec obeh, jima je predlagal, naj na tej poti prosita za odpuščanje in spravo za vse rane, ki sta si jih zadala. Po delu Milosti se je zgodil ključen preobrat, ki ju je naposled privedel do temeljne odločitve – poroke.

Obdobje njune skupne hoje Chiara tudi pozneje, tik pred smrtjo, opisuje kot najtežjo preizkušnjo svojega življenja. V času pred poroko sta se naučila izgubljati, zato sta to obdobje prepoznala kot čas, ko ju je Bog pripravljal za »nekaj več«.

Zdravniki so predlagali splav

Chiara je kmalu po poroki vesela odkrila, da nosi pod srcem prvega otroka. Že pri drugem pregledu pa so ugotovili, da ima deklica tako hudo okvaro možganov, da ne bo mogla preživeti. Svetovali so jima splav. K medicinskemu splavu so ju spodbujali tudi bližnji prijatelji, ki so se imenovali kristjani. Zavest, da ostajata v svoji odločitvi za življenje vedno bolj sama, ju je žalostila, obenem pa sta z vsakim dnem prejemala vedno nove moči.


Pričevanja v Trevisu se je udeležilo veliko ljudi.

Počutila sta se obdarjena in počaščena, da jima je Bog zaupal tako veliko poslanstvo – spremljati otročka do tam, kjer ga lahko, nato pa ga izročiti v roke Stvarnika. In tako se je tudi zgodilo.

Pol ure po rojstvu je deklica Maria Grazia Letizia odšla k Bogu. A te pol ure se je staršema zdel največji dar milosti. V tem času so deklico tudi krstili in se od nje poslovili. Njen pogreb, ki je sledil kmalu zatem, pa vsi tam navzoči imenujejo "obisk nebes". Chiara in Enrico sta na pogrebu svoje hčerkice prepevala in občudovala milost, ki jima jo je Bog naklonil. In ta milost je bila za njiju popoln mir v srcu ter skrivnostno veselje.

Zaupanje v božjo voljo

Prvi nosečnosti je sledila druga. Kmalu potem, ko se je izkazalo, da tudi ta otroček ne bo mogel živeti dlje kot nekaj minut, sta Chiara in Enrico spoznala, da ju Bog pelje po poti, ki je ne poznata. Njuno zaupanje je vsak dan bolj raslo in kmalu sta spoznala, da je Bog pravzaprav uslišal njuno prošnjo, ko sta kot mlad par prosila, da bi smela skrbeti za zapuščene otroke. In kateri otroci so bolj zapuščeni in pozabljeni, kakor nerojeni bolni otroci, ki jih množično splavljajo.

Tretja nosečnost prinese največjo preizkušnjo

Tudi Davide Giovanni je živel le dobre pol ure, a tudi tokrat so bili ob njem priča neskončnih milosti. Sledila je tretja nosečnost. Prihajal je Francesco, popolnoma zdrav fantek. V petem mesecu nosečnosti pa se na obzorju pojavijo novi grozeči oblaki – Chiari so odkrili tumor na jeziku, ki se kmalu izkaže za eno najbolj invazivnih oblik raka.

Že zdavnaj so ljudje v Chiari in Enricu prepoznavali poosebljen evangelij in poosebljene milosti, zato ni nenavadno, da se je širom po Italiji za njiju sprožila molitvena veriga.

V težkih časih preizkušnje sta se naučila dvojega: vsak dan delati majhne možne korake in nenehno prositi za milost, da bi smela živeti milost današnjega dneva. Vedela sta, da ju pogled v prihodnost lahko popolnoma prestraši, pogled v preteklost pa zlomi. A DANES sta zmogla in smela živeti. In v tem danes, tako sta bila prepričana, ju čaka dovolj milosti, ki ju potrebujeta. Chiara je v času nosečnosti zavrnila invazivno zdravljenje, da bi zaščitila malega Francesca, ki je pridno rasel pod njenim srcem. Po rojstvu pa se je takoj začela zdraviti z vsemi potrebnimi terapijami.


Enrico Petrillo pričuje o njunem doživljanju preizkušenj.

Težko je strniti vse male in velike čudeže, ki so jih bili deležni tudi ljudje ob njiju, lahko pa povzamem največji čudež – to, da je Chiara, obdana s svojimi najbližnjimi, pri svojih 28 letih umrla v popolnem miru in po besedah svojega moža ne le vesela, temveč srečna. Ker je "zadela bistvo".

Njen mož Enrico sedaj s pričevanji, predvsem pa s svojim življenjem nadaljuje to veliko sporočilo, da je v Bogu naše vse. Naj zaključim z besedami tega moža, ki je ob svoji umirajoči ženi poln vere in hvaležnosti za vse milosti, ki sta ju prejela, ganjen rekel: "Če Chiara odhaja k Ženinu, ki jo ljubi bolj kot jaz, zakaj bi moral obupovati."

Naj nam zgodba tega mladega para pomaga, da bi tudi mi zmogli živeti "tukaj in sedaj" ter videti milosti, ki so nam dane za vsak trenutek sproti.

ANJA KASTELIC

Knjiga bo izšla 28. januarja 2015.