Slika simbolizirala ljudi - bogove, ki ustvarjamo robote - novo vrsto futurističnega Adama. Zato nam je v glavo stopila slava. Poznamo več izgovorov, zakaj je sodobni človek padel v globino napuha, ki je demonski napuh ali hibris. 

Avtor slike: Michael Agliolo

Ne gre za to, da nam pri tem pomagata znanost in tehnologija, ki sta sicer hvalevredna dosežka človeštva, ampak gre predvsem za domislico, da presegamo človeško, zato več ne čutimo potrebe po božanskem. Poveličujemo prokreacijo, genetsko revolucijo, spolno rekonfiguracijo, tehnološko komunikacijo. Kljub uspehu smo ustvarili svet, v katerem nas je bolj strah živeti, kakor umreti. Aleksander Solženicin, dobitnik Nobelove nagrade za književnost, je zapisal, da se to dogaja zato, ker smo pozabili na Boga. Žal smo ga izenačili z vero v bajeslovna bitja; vile, škrate, sojenice, zlate ptice, zmaje, kurenta, božička … Trdimo, da je Bog staromodni mit.

Eksistencialist Albert Camus je v romanu Tujec počastil absurd ateističnega nihilizma s pomočjo junaka Meursaulta, ki se tudi po smrtni obsodbi ni pokesal, ampak je duhovnika, ki je hotel zanj moliti, celo napadel. Bog zanj ni bil ustrezen odgovor. Desetletja kasneje je alžirski pisec Kamel Daoud v svojem izjemnem prvencu z naslovom Primer Meursault opisal Camijevega antijunaka Haruna, ki kot protagonist katarzično vpije: »Bog ni odgovor, Bog je vprašanje.« Z njegovo izjavo se strinjam. Njegov krik je tudi moj krik. Vsi živimo z vprašanji, kajti odgovori so začasni. Ne verjamem v litanije, da so vprašanja glede Boga znak brezbožnosti in dvoma. V veri, ki mi je vzbujala grozečo krivdo, se nisem počutil zdravo, svobodno, udobno in varno, ampak nemirno. Takšna vera vidi v drugih sovražne bojevnike, ne pa iskrenih sogovornikov. Pošten pristop k veri vključuje vse nianse, sicer človek samega sebe goljufa. Ljudje, ki trdijo, da so glede Boga povsem prepričani, me bolj skrbijo kot tisti, ki vanj ne verujejo. Nemogoče je biti o Bogu v celoti prepričan, ker je to protinaravno, in ker o njem nimamo vseh dokazov. Bog je svetla skrivnost. Sprehajamo se po vesolju kot po domačem dvorišču, a kljub temu tako malo vemo. Ne vemo niti, zakaj je Romeo ljubil Julijo. Bog je skrivnost na drugačen način. Pravzaprav vemo več o tem, kaj Bog ni, kot o tem, kaj Bog je, o čemer govori apofatična teologija Dionizija Areopagita. Teolog in mislec Tomaž Akvinski je zatrdil, da za Boga ni mogoče reči, da obstaja tako, kot obstaja vse ostalo, ker je Bog razlog, da sploh vse obstaja. Bog je neizrekljiv.

Moj dvom izhaja iz želje po Bogu, ne pa iz pobalinstva in brezbrižnosti do njega. Človek se lahko oklene etičnih naukov krščanstva, jogijskih praks hinduizma, meditativnih tehnik zen budizma in vsega dobrega, kar nam ponujajo svetovne religije, a se mora stalno zavedati, da brez dvoma ni vere. Dvom je dvojček vere. Svojim študentom teologije povem, da morajo tudi dvomiti, kajti dvom vero omejuje in jo ohranja, da ne postane ošabna, farizejsko dvolična, fanatična, fundamentalistična in sektaško nestrpna. Angleški dramatik Dennis Potter je trdil, da je zanj vera rana, ne pa obliž.

To trdim tudi zase, zato Bogu stalno postavljam vprašanja, tako kot jih je postavljal svetopisemski filozof Job. Grki so poznali dramatično tragedijo, svetopisemska Jobova knjiga pa je dramatična ironija. Dejansko gre za dramo našega življenja. Z Jobom imam veliko podobnosti. Na koncu je Bog Joba opravičil. Potrdil je, da mu je Job zvest, Jobovi prijatelji pa brezbožni. Čeprav so o Bogu navajali resnična dejstva, so le ta temeljila na njihovih predstavah o Bogu. Jobu so pripisali zakrit, a podel greh. V celotnem zapletu Jobovih muk je njegovo zaupanje v Boga rastlo, medtem ko so njegovi prijatelji ostali nespremenjeni in grozeče zagrenjeni. Zato sem raje trpeči Job.

Jobova knjiga nam ne daje odgovora. Daje nam več kot odgovor. Daje nam Boga, ki vse ve, od začetka do konca, in nas razume. Bog se ne boji vprašanj. Tudi Job jih je postavljal. Prav tako Abraham, Elija, David, apostol Tomaž, Tomaž Akvinski, Martin Luther … Luther ni dvomil o obstoju Boga, temveč o njegovi dobroti. Bog mu je bil prikazan zdaj kot Oče zdaj kot lastnik groma. Za kratek čas je Boga omehčala priprošnja njegovega prijaznejšega Sina, a je bil tudi ta prikazan kot neizprosni sodnik. Dvom je Luthra gnal k Svetemu pismu in omogočil, da je luč opravičenja po veri prebila duhovno temo. Ali se ni tudi križani Jezus Kristus spraševal: »Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil?«

Vera je vredna dvoma. Po spreobrnjenju v krščanstvo je akademik in mislec C. S. Lewis trdil, da je dvom krščanska vrlina. To sta vedela tudi Avguštin in Anslem Canterburyjski, ki sta ujela ravnovesje med razumskim dvomom in vero s podobno izjavo »Crede, ut intelligas« (veruj, da boš razumel). Ugledni protestantski teolog Karl Barth je napisal, da obstajata dva dvoma: iskreni dvom, ki je naraven, in nevarni dvom, ki se sprašuje: »Ali je Bog res rekel?« (1 Mz 3,1)

Glede na povedano kristjan ni človek z neizpodbitno vero, ampak človek zvestega dvoma, ki moli: »Gospod, verujem; pomagaj moji neveri.« (Mr 9,24) Dokler kristjani in Cerkev postavljamo Bogu vprašanja, ne bomo izumrli, kajti Bog ni odgovor, Bog je vprašanje. Pomembno je le, kdo na nas naredi večji vtis: svet ali Cerkev?