Foto: Wikipedija

Velikonočni potres 14. aprila 1895 ob 23.17 v Ljubljani je povzročil nekaj žrtev in poškodoval veliko materialne škode. V spomin nanj in opomin pred močjo narave vsako leto molimo protipotresno pobožnost v prošnji, da bi nas Bog obvaroval naravnih nesreč.

Letos je to pobožnost na velikonočno nedeljo, 27. marca, v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani vodil ljubljanski nadškof Stanislav Zore. V pridigi je spregovoril o Bogu, o tem, kako se je razodel Eliji. Elija je Boga spoznal v šepetu. »To je Bog, ki ne vpije, da bi prevpil vse ostale,« je dejal, temveč »šepeta, da v resnici odpremo ušesa za njegovo besedo. To je Bog, ki ne nastopa z razdejanjem, ampak, Bog, ki nastopa z milino.« Poudaril je, da je to tudi naša naloga. Želeli bi si, da bi Bog v trenutku naredil red na Zemlji, pokončal vse grešnike, vendar tudi mi ne bi preživeli, saj smo tudi sami včasih izkoriščevalski in nasilni drug do drugega. Takšen Bog bi bil Bog, ki bi Zemljo spremenil v pokopališče, in ne Bog, ki osvobaja človeka in ga odrešuje .« Bog hoče, da bi ljubili, odreševali in bili usmiljen kot on, vendar s šepetom evangelija in usmiljenjem našega Boga, takrat bi se svet nehal bojevati proti njemu, temveč bi se začel začuden spraševati, kdo je ta Bog. "Ali hočemo v imenu našega Boga umrlega in vstalega Jezusa Kristusa našemu svetu prinašati ta potres - potres Božjega šepeta, potres evangelija?" je ob koncu vprašal.

Omenjen potres velja za najmočnejšega v 19. stoletju v Ljubljani. Njegova magnituda je bila 6,1 po evropski potresni lestvici. Tla pa so se tresla še vso noč. Nesreča naj bi zahtevala od sedem do 14 žrtev in uničila okrog 145 zgradb, še več pa jih je poškodovala. Med njimi so bili tudi deželna bolnišnica, številne cerkve, šole, muzeji in druge javne stavbe. Lani je od tragedije minilo 120 let.