Besede, s katerimi se je Bog predstavil Mojzesu – »Jaz sem Bog tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov.« (2 Mz 3,6) – in s katerimi molimo jutranjo Zaharijevo hvalnico, so se mi v času epidemije neopazno zalezle globoko v srce. Ne glede na to, da mi uspeva ohranjati zvestobo jutranji molitvi približno tako, kot uspe malemu mucku ujeti lasten rep, je Bog s svojo besedo nahranil mojo dušo. Z besedo, ki sem jo dojemala tako trdno zasidrano v začetek Stare zaveze, da nisem pomislila, kako prenosljiva in sporočilna je lahko še danes.

Obdobje epidemije je močno vplivalo na naša življenja, spremenjene razmere so v vsakega posameznika zarezale nekoliko drugače, različno globoko. Sama sem se iz obilja druženj, srečanj, duhovnih vaj, takšnih in drugačnih obslužbenih akcij in dela čez noč omejila na lasten dom osemčlanskega gospodinjstva. Prevzela me je globoka hvaležnost za to, da se drenjamo za kuhinjsko mizo in postavljamo v vrsto pred toaletnimi prostori. Ob sprem...