^»Vera nam pravi, da nam je Bog blizu tudi danes, blizu v času zmede in tesnobe, čeprav ga danes mnogi ne čutijo … V tem nam je opora Božja beseda, ki jo prebiramo pri bogoslužju ali sami zase. Vliva nam upanje in nas bodri,« poudari v uvodniku urednik Franci Petrič.

Majski esej nosi naslov Odpri mi oči, Gospod – Po lomljenju kruha se lahko naučimo prepoznavati Jezusa. V njem pa beremo: »Kadar dopustimo, da postanemo raztreseni ali prezaposleni z življenjskimi skrbmi in skušnjavami, tvegamo, da omejimo, kar lahko Jezus stori po nas. K sreči se to ni zgodilo učencema na poti v Emavs niti apostolom v čolnu. Bili so čuječi, pozorno so prisluhnili in nato upoštevali Jezusove besede. Jezus želi storiti enako za nas.« Junijski esej v duhu izbrane namere »Letos bi rad rasel v svetosti« z naslovom Pregneti me, Gospod vabi, da izročimo svoje življenje v Lončarjeve roke. »Bog želi, da bi sodelovali z njim pri njegovem načrtu, da bi nas omehčal in pregnetel. Zato nam naroča, naj bomo pozorni na njegovo delovanje v svojem srcu.«

V pričevanju svetosti, članek je prispevala Kathryn Elliott, spoznamo Blandino Segal, ki je udejanjala ljubezen na Divjem zahodu. Blandina je bila vse življenje, zlasti enaindvajset let na Divjem zahodu sestra vseh. Zavzemala se je za usmiljenje in pravičnost, pomagala graditi šole in bolnišnice, oznanjala evangelij izobčencem, obiskovala zapornike ter imela prijatelje med belci, staroselci in Mehičani. Nepisani zakon Divjega zahoda je bil: »Ubij, sicer te bodo ubili.« Zakon sestre Blandine pa bi lahko povzeli takole: »Ljubi, da bo Bog ljubljen.« Blandina si je z misijonsko zapuščino zaslužila naziv božja služabnica in možnost, da postane prva svetnica Nove Mehike. Njena življenjska zgodba že dolgo navdihuje priseljence, zdravstvene delavce, učitelje in vse zagovornike ubogih, zlasti na jugozahodu. »Toda sestra Blandina ima poleg vsega tega še sporočilo za vse nas: vsak kristjan ima mejo, kotiček sveta, ki potrebuje usmiljenje, spodbudo in Kristusovo nesebičnost.«