Ko se je tisti čas Jezus prepèljal s čolnom spet na drugo stran, se je zbrala pri njem velika množica. Bil je pri jezeru. Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: »Moja hčerka je v zadnjih zdihljajih. Pridi in položi roke nanjo, da ozdraví in ostane pri življenju!« In odšel je z njim.

Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj. V njej je bila tudi žena, ki je že dvanajst let krvavela. Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše. Slišala je za Jezusa. Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Rekla je namreč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In v hipu se ji je ustavila kri in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge.

Jezus je v sebi zaznal, da je šla moč iz njega. Obrnil se je v množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Njegovi učenci so mu govorili: »Saj vidiš, kako množica pritiska nate, pa praviš: 'Kdo se me je dotaknil?'« Oziral se je okrog, da bi videl tisto, ki je to storila. Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa preplašena trepetaje pristopila, se vrgla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!«

Ko je še govóril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« In nikomur ni dovôlil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovali so se mu. On pa je vse odslôvil in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in stopil tja, kjer je bila deklica. Prijel jo je za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar pomeni: Deklica, rečem ti, vstani! Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Od začudenja so bili vsi iz sebe. On pa jim je strogo naróčil, naj tega nihče ne izve, in je vêlel, naj ji dajo jesti. (Mr 5,21–43)

»Samo veruj. Vse drugo je manj pomembno.« FOTO: Pexels.

Mudi se, zelo se mudi. »Moja hčerka je v zadnjih zdihljajih. Pridi in položi roke nanjo, da ozdraví in ostane pri življenju!« (Mr 5,23). Zdravje. Življenje. Dve stvari, ki se nam že dolgo, posebno pa dandanes, zdita izrazito najpomembnejši.

Zakaj se mora torej Jezus ustavljati na tej tako zelo nujni poti, ko bi bil še čas, da bi rešil ubogo umirajočo deklico? Zakaj v tistem hitenju, ko gre vendar za življenje ali smrt, na dolgo debatira, »kdo se je dotaknil njegove obleke«, se sprašuje o tem resnično absurdnem vprašanju, ko cela množica ljudi »pritiska« nanj, ko se ga tako rekoč neprestano kdo dotika?

Pomembnejše od življenja

Jezus zato zamudi. Stvar krene po drugi poti, Jairove prošnje ostanejo neuslišane, deklica še pred njegovim prihodom umre. Pa vseeno ne obžaluje svojega obotavljanja. Očitno zato, ker je vprašanje, zaradi katerega je zastal na poti, pomembnejše od naglice, pomembnejše od ozdravitve, pomembnejše tudi od samega življenja, ali bolje rečeno: od golega preživetja.

Ker gre za vprašanje vere, ki izskoči iz obeh pripovedi: »Hči, tvoja vera te je rešila« (Mr 5,34), »Ne boj se, samo veruj« (Mr 5,36). To simbolizira tisti plahi, komaj zaznavni dotik, ki pa se od vseh tisoč ostalih, površnih dotikov loči po pomenljivosti in je ustavil Jezusa.

Dotik, ki nas mora ustaviti, o katerem se je treba vprašati. Dotik, ki je nekaj naredil, ki je v obeh primerih končal človekovo trpljenje, ne tako, da je uresničil želje, ne tako, da je odpravil nadlogo, ampak tako, da je življenje spremenil v dejanje zaupanja. »Samo veruj.« Vse drugo je manj pomembno.

On nas ljubi

Evangelij torej pravi, da je zaupanje v Boga potemtakem ključno za kakovost življenja, poudarjam: za kakovost, ne za dolžino življenja. Ali pa, če rečemo malce drzneje, da je samo v zaupanju življenje, vredno tega imena.

V zaupanju, kar pomeni v tem, da Bogu prepustimo svoje življenje, da gre natančno tja, kamor ga želi on peljati. Tudi čez neznosne bolečine, čez srce parajoča slovesa, čez neuslišane prošnje, če je potrebno. Ljudje to naredimo strašno težko, bojimo se tega padca v neznano, kot bi bil to padec v praznino ali v goltanec zveri.

Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je zato zaupati mogoče samo nekomu, o katerem smo povsem prepričani, da nas ima rad. Vendar brez tega res ni mogoče živeti, kvečjemu se da samo životariti v trepetajočem čakanju na zadnji dan, ko bomo hočeš nočeš morali prepustiti vse. Ali čakamo na padec v brezno ali v objem, pa odločamo sami.

O čemerkoli lahko dvomimo. Samo v Njegovo ljubezen, vanjo pa ne smemo dvomiti, če želimo, da bo življenje resnično življenje in ne samo preživetje.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (26/2021).