Foto: Tatjana Splichal

Njeno življenje je neločljivo povezano z glasbo, konkretno s cerkveno, oziroma kot sama opozori, liturgično. Nekoč je bila organistka v rojstni župniji pri minoritih na Ptuju, zdaj je kantorica v domači župniji Matere Usmiljenja pri frančiškanih v Mariboru. Zaposlena je kot asistentka za področje cerkvene glasbe na Teološki fakulteti v Ljubljani, je ena od pobudnikov in sodelavcev novoustanovljenega Zavoda za cerkveno glasbo.

Več o vsestranski cerkveni glasbenici si preberite v novi številki Družine.

To je le nekaj področij, kjer je dejavna Cecilija Oblonšek, ki ji vprašanje, ali ji je bilo glasbeno delovanje položeno v zibko, še zdaleč ni tuje. »Marsikdo me vpraša, ali sem organistka, ker mi je ime Cecilija, ali mi je ime Cecilija, ker sem organistka. To je bila Božja previdnost. Starši so ime slišali na hrvaškem Cresu in jima je bilo všeč. Mislim, da je Bog že takrat vedel, v katero smer me pošilja.«

»Zanimivo je, kako me je Bog po različnih smereh pripeljal do istega cilja,« razmišlja Cecilija, ki si ob redni zaposlitvi zelo prizadeva za pravilno vključevanje liturgične glasbe v cerkveno bogoslužje. »V Sloveniji opažam pomanjkanje zavedanja pomena vključevanja občestva v liturgično glasbo. Petje je prva oblika sodelovanja ljudi. Najbolj pogrešam vključevanje ljudstva v stalne maše speve, kot so Gospod usmili se, Slava, Svet …

Po liturgičnih smernicah se sme le Slava peti brez sodelovanja občestva, povsod drugje naj bi ljudstvo sodelovalo.« V prizadevanjih za oživitev tega je bil na pobudo njenega prijatelja Luka Hrgarka pred nekaj meseci ustanovljen Zavod za cerkveno glasbo, pri katerem ravno v tem mesecu začenjajo izobraževanje za psalmiste, za katero je precej zanimanja. Namen tega je med drugim po besedah sogovornice ozavestiti vernike, da po berilu ne pojemo ljudskih pesmi, temveč psalme, ki s čudovitimi melodijami še bolj povzdignejo moč Božje besede.

Več o vsestranski cerkveni glasbenici si preberite v novi številki Družine.