Karel de Foucauld (1858–1916) je med prvimi živel duhovnost vsakdanjosti, kot jo je v Nazaretu živel Jezus. Sam je izhajal iz ugledne družine, a kljub krščanski vzgoji je v mladosti izgubil vero in Bogu se je približal šele kot vojak in raziskovalec v Sahari. Njegova odločitev po spreobrnjenju je bila radikalna – živeti tako kot Jezus iz Nazareta. 

Pot ga je vodila najprej v Nazaret, kjer je v kolibi na vrtu sester klaris živel odmaknjeno puščavniško življenje, pozneje pa je svoje mesto našel v prijateljstvu z najbolj odmaknjenimi saharskimi ljudstvi. Dobro je poznal natrpanost vsakdanjika, saj je imel vedno odprta vrata tako za revne kot za bogate; čas za maševanje in molitev je pogosto našel šele ponoči. Umrl je nasilne smrti. 

Ves čas življenja si je zelo želel, da bi dobil sopotnike, a jih ni dočakal – šele po njegovi smrti je René Voillaume ustanovil Jezusove male brate, Magdaleine Hutin pa Jezusove male sestre. Brat Karel bo najverjetneje še letos uradno razglašen za svetnika, saj je spomladi papež Frančišek priznal čudež na njegovo priprošnjo – po hudi nesreči pri delu je bil ozdravljen mlad tesarski delavec, ateist. Popolnoma v slogu brata Karla, ki je vedno želel biti brat prav vseh ljudi. O vsakdanjiku, kot ga je živel, smo se pogovarjali z Jezusovim malim bratom Stankom Žakljem, ki živi v redovni skupnosti v Zagrebu.

Brat Stanko, kako se je rodil vaš duhovni poklic? Kdaj ste se odločili, da postanete Jezusov mali brat?

V četrtem letniku študija teologije v Rimu mi je v roke prišla knjiga očeta Renéja Voillauma, ustanovitelja kongregacije Jezusovih malih bratov, z naslovom Au coeur des masses (V osrčju množic; nekaj odlomkov iz te knjige je v knjižici Kot v Nazaretu, ki jo je izdala založba Družina). 

Gre za duhovnost Jezusovih malih bratov. Kar nekaj časa sem to knjigo bral oz. meditiral v majhni temni kapelici z Najsvetejšim in njena vsebina me je preprosto očarala. Kadar govorim o tem, rad uporabim prispodobo fanta, ki se »noro« zaljubi. Prepričan je, da je našel svojo srečo, svojo drago, ali – kot bi rekel Jezus v evangeliju – »zaklad«, pred katerim vse drugo zbledi. 

Že pred tem sem se odločil, da svoje življenje posvetim Bogu, ob branju te knjige pa me je Jezus iz Nazareta popolnoma prevzel. Odločitve, da postanem Jezusov mali brat v več kot petdesetih letih redovnega življenja nikoli nisem obžaloval.

Brat Karel je posebej cenil ročno delo, kot ga je opravljal Jezus v Nazaretu. Je tudi delo lahko pot posvečevanja? 

Seveda je. In to za velik del človeštva. Lahko bi rekli, da je morda ravno delo najbolj univerzalna pot posvečenja. Dejstvo, da je sam Jezus izbral življenje, v katerem je fizično delo igralo pomembno vlogo, daje temu življenju novo razsežnost: postaja resnično »posvečeno življenje«. 

Pomembno pa je, da to, kar delamo, delamo za nekoga osebno ali pa za skupno dobro. Pomislimo samo na ves trud očetov in mater, da bi vzgojili in nahranili svoje otroke. Koliko neprespanih noči, koliko trdega dela in žuljev!

V čem vas brat Karel najbolj nagovarja?

Občudujem njegovo ljubezen do Jezusa, ki sem jo sam odkril pozneje in je postala vodilna luč v mojem življenju. Občudujem tudi njegovo odprtost delovanju Svetega Duha. Njegovo dolgo iskanje nikoli ni bilo kaotično: bil je odprt Svetemu Duhu in se je prepustil Njegovemu vodstvu.

Prebrali ste le del članka, ki je bil v celoti objavljen v reviji Božje okolje, 4/2021, reviji za duhovnost sredi življenja. Revijo lahko prelistate TUKAJ in spremljate tudi na Facebooku. Posamezen izvod stane 4,95 evra, naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin.