Včeraj, v sredo, 17. maja, zvečer, prav na deseto obletnico, kar je prvič stopil na slovenska tla veliki obiskovalec papež Janez Pavel II. in obiskal baziliko Marije Pomagaj na Brezjah ter se v ljubljanski stolnici srečal z duhovniki, redovniki, redovnicami in bogoslovci pred tem pa blagoslovil bronasta stolniška vrata, ki so bila narejena v spomin na njegov obisk, je galerija Družina pripravila spominsko razstavo na te velike dni.

Odprtja razstave pod geslom »Bog blagoslovi predrago Slovenijo«, ki jo je pripravil ravnatelj galerije Tone Seifert, so se udeležili tudi gostje, ki so bili člani državnega in cerkvenega pripravljalnega odbora za obisk, med njimi Andrej Šter in nadškof Uran, ki sta takrat vodila vse priprave.



Namen razstave je bil spomniti na velike dni in opozoriti na nekaj umetnostnih spomenikov, ki so bili narejeni takrat in tistih, ki so ostali še danes, predvsem pa podoživeti tiste dni, kot je dejal nadškof Alojz Uran, ko se je »nebo odprlo nad Slovenijo«. Razstavo je predstavil odgovorni urednik Družine Franci Petrič, ki je sam dejavno sodeloval pri pripravi bogoslužja v Stožicah in izdelavi bronastih vrat v ljubljanski stolnici ter bogoslužne opreme (papeškega sedeža in oltarja). Kot je dejal, je bil papežev obisk lep izziv za slovensko kulturno in umetniško srenjo, izziv in priložnost za ustvarjalnost, da so nastajala nova literarna, glasbena, slikarska, kiparska in arhitekturna dela. Ta obisk je prinesel naši domovini novo priložnost za dialog med vero in kulturo.

Najbolj vidni trajni posledici tega obiska sta »Fontana miru« v Mariboru in bronasta vrata v ljubljansko stolnico, delo umetnikov pokojnega akad. kiparja Toneta Demšarja, ki je izdelal slovenska vrata in ljubljanska vrata, ki jih je izdelal akad. kipar Mirsad Begić. Lep spomin je tudi papežev oltar in sedeži s njegovim tronom iz Stožic, delo dr. Janeza Suhadolca in mojstra Trošta iz Podrage, ki so zdaj v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani.



Razstavo je odprl nadškof in metropolit Alojz Uran. Med drugim je dejal: »Dogodek, ki se ga s to razstavo spominjamo, je eden tistih svetlih trenutkov slovenske zgodovine, ki jih, čeprav so se po večini zgodili v zadnjem desetletju in pol (demokratizacija, osamosvojitev, pridružitev Evropski zvezi), uvrščamo med nepozabne in najlepše v 1250-letni zgodovini slovenskega zavedanja.« Spomnil je na pregovorno dobro organizacijo in se zahvalil vsem, ki so sodelovali v pripravi na ta obisk in so bili navzoči pri odprtju. Svoj nagovor je sklenil z besedam: »Danes nas prevevajo lepi spomini, številni napori, težave, nasprotovanja so pozabljeni. Ostaja le najlepše. Ali kot je dejal eden izmed mladih udeležencev v Postojni: »Se nam sploh more pripetiti še kaj lepšega, kakor je obisk Janeza Pavla II.?« Prisrčno spominjanje in praznovanje je obogatilo petje kvinteta »Ventus« iz Vipave.

Razstava v galeriji Družine na Krekovem trgu v Ljubljani bo odprta vsak dan razen sobote in nedelje do petka, 2. junija, od 10. do 17. ure.

















Nagovor msgr. Francija Petriča

Spoštovani gospod nadškof, cenjeni visoki gostje, dragi prijatelji!

»Z gotovostjo lahko povemo, da je razvoj slovenske kulture tesno povezan s krščanstvom. /…/ Slovenska kultura je stara kultura, ki je … očitno zaznamovana z zahodnim značajem. To se je jasno pokazalo v bogoslužnih slavjih.« Tako je spregovoril v sredo, 22. maja 1996, papež Janez Pavel II. vernikom, ki so se zbrali pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra po vrnitvi z obiska v Sloveniji. Takrat je dejal tudi: »Na vsakem koraku sem se prepričal o velikem organizacijskem naporu s strani Cerkve in civilne skupnosti v pripravah in med potekom papeževega obiska.« Ko je to govoril, je dejal, da ima še vedno pred očmi »očarljive in včasih ganljive prizore te prelepe dežele in njenega ljudstva«.

Veliko skrbi, dvomov, nasprotovanja, podtikanj je bilo v času priprave na prvi obisk Janeza Pavla II. Ko s časovne razdalje desetih let gledamo na tiste dni, ki so bili, kot je dejal v pogovoru za zadnjo številko Družine g. nadškof Alojz Uran, tedanji voditelj cerkvenega dela pripravljalnega odbora, »ko se je nebo odprlo nad Slovenijo«, pa vidimo samo svetle trenutke, ostali so lepi spomini in občudujemo trajne sadove, ki jih tudi desetletje ni potisnilo v pozabo. O duhovnih sadovih pripovedujejo verni ljudje sami, posebej duhovni poklici, ki so se ob tem prebudili, in občutja, ki jih hranimo v skriti kamrici svojega srca.

Na nekaj vidnih, lahko rečemo tudi trajnih sadov pa opozarja današnja razstava. Papežev obisk je bil namreč lep izziv za kulturno srenjo, bil je dobrodošla pobuda, da so nastajala nova glasbena, literarna, slikarska in kiparska dela. Organizacija in ureditev prireditvenih prostorov sta bili lepo priložnost, da se izkažejo različni ustvarjalci naše krvi od arhitektov in gradbenikov do cvetličarjev, ki so bili prav tako odlični, kakor npr. nizozemski. Obisk Janeza Pavla II. leta 1996 je naši domovini prinesel novo priložnost za dialog med umetnostjo in vero, ustvarjalen utrip med duhovnim in svetnim, med človekom in Bogom.

Vesel sem, ker so se arhitekti, kiparji, slikarji, skladatelji in drugi kulturniki ob obisku Janeza Pavla II. tako odprto odzvali na naše priprave na obisk in dali obisku nepozaben, zares zgodovinski pečat.

Najbolj trajna posledica sta »Fontana miru« na Slomškovem trgu pri stolnici v Mariboru, v Ljubljani pa seveda stolniška bronasta vrata: »Slovenska«, ki jih je izdelal akad. kipar Tone Demšar in »Ljubljanska«, delo akad. kiparja Mirsada Begića. Ta vrata vsako leto pridobivajo pomen, ne le kot vrhunsko umetniško delo ustvarjalnosti na Slovenskem na prehodu v tretje tisočletje, ampak so še vedno edini spomenik, ki celovito pripoveduje o slovenski zgodovini. To potrjuje tudi na tisoče ljudi, ki se vse leto ustavljajo pred njimi in po njih spoznavajo našo narodno in versko kulturo.

Pri tem pa ne smemo mimo drugih stvari, ki so sicer bile manj opazne in jih tudi danes ne vidimo tako kot vrata. Pomislite na papežev stol (in drugo oltarno opremo) arh. Janeza Suhadolca, na posrečeno in dobro ureditev prostorov, ki so jo zasnovali arh. Jože Marinko in drugi sodelavci, na izbrane slike naših slikarjev, na nove skladbe, ki so nastale, knjige, ki so ob papeževem obisku izšle, in še in še.

Menim, da je bil ta veliki ustvarjalni »boom« še zadnji prelom s preteklostjo, ko so umetniške stvari nastajale v ozkem krogu ljudi, ko so si upali za Cerkev delati le najbolj pogumni oz. le tisti, ki so imeli kakšne osebne povezave. Ta obisk je vsekakor pomenil preboj. Ko se zdaj oziramo na tiste nepozabne dneve in ugibamo o trajnih sadovih, lahko rečemo: Hoteli smo se predstaviti papežu in svetu, pa smo največ naredili zase! Najbolj je papežev obisk koristil nam.



Nagovor nadškofa in metropolita Alojza Urana

Spoštovane gospe in gospodje!

Dogodek, ki se ga s to razstavo spominjamo, je eden tistih svetlih trenutkov slovenske zgodovine, ki jih, čeprav so se po večini zgodili v zadnjem desetletju in pol (demokratizacija, osamosvojitev, pridružitev Evropski zvezi), uvrščamo med nepozabne in najlepše v 1250-letni zgodovini slovenskega zavedanja. Obisk svetega očeta, danes že tudi božjega služabnika Janeza Pavla II., papeža, ki je med prvimi priznal samostojno državo Slovenijo in ga upravičeno štejemo za »botra« slovenske državnosti, je bil enkratno milostno doživetje, ko se je nebo odprlo nad Slovenijo.

Obisk velikega gosta, predvsem pa dragega prijatelja, ki je to potrjeval na vsakem koraku svojega vodenja katoliške Cerkve, od takrat, ko nas je v naši materni besedi pozdravljal v Rimu, ali v prelomnih dneh za naš narodni in državni obstoj, ko je prišlo do napada tedanje jugoslovanske vojske, pa do zadnjih dni svojega življenja. Zanimal se je za nas, poznal nas je, zato so se nam njegove besede trajno zapisale v srce. Mladim, ko jim je v Postojni zaklical »Papež 'ma vas rad!«, vsem nam, ko je ob slovesu iz Slovenije dejal: »V teh dneh sem mogel osebno izkusiti prisrčnost tega naroda, njegovo globoko vero in neomajno zvestobo Cerkvi. /…/ Naj Bog blagoslovi to deželo … Naj Bog blagoslovi predrago Slovenijo!« Ta njegova želja in klic, naj ohranimo nedotaknjeno podobo te čudovite dežele, naj bomo vselej enotno in složno ljudstvo, naj prepričljivo predajamo dediščino vere in kulture ter v družinah postavimo Kristusa v središče in s tem skrbimo za rast srečnih in dobrih otrok, ter toliko drugih spodbudnih besed – vse to je najlepša popotnica narodu, ki je šele pet let imel svojo državo. Spominjali smo se 1250-letnice krščanstva med Slovenci, a to spominjanje ni bilo le pogled nazaj, ampak predvsem pogled, zazrt v prihodnost, kjer je Kristusov evangelij največje poroštvo za obstoj in srečo naroda.

Pohvale pregovorno dobri slovenski organizaciji so po obisku deževale z vseh strani in prav je, da se na tem mestu spomnimo vseh, ki so zaslužni za to. Hvaležen spomin vsem, ki so po duhovni plati: z molitvijo, žrtvami in s trpljenjem klicali blagoslov na ta dogodek. Hvala pa tudi vsem umetnikom, tem, ki ste tukaj predstavljeni, in drugim za nepozaben pečat temu velikemu dogodku naše zgodovine.

Danes nas prevevajo lepi spomini, številni napori, težave, nasprotovanja so pozabljeni. Ostaja le najlepše. Ali kot je dejal eden izmed mladih udeležencev v Postojni: »Se nam sploh more pripetiti še kaj lepšega, kakor je obisk Janeza Pavla II.?«