Foto: Ivo Žajdela

»Bog se je posebej naklonjeno ozrl na deželo in ljudi, ki so v svojih dušah nosili razbolelost in ranjenost. Izpolnil je hrepenenje rodov, da bi mogli končno postati svobodnjaki, oblikovalci svojega današnjega in svojega jutrišnjega dne,« je v pridigi ob 24. obletnici plebiscita, na katerem smo se Slovenci odločili za samostojno Slovenijo, pri maši za domovino dejal ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. Povezal je rojstvo Janeza Krstnika, o katerem je govorila Božja beseda, in rojstvo naše države.

Zahvalil se je pogumnim možem, ki so zaznali, da je nastopil čas za slovensko samostojnost, in vsem, ki so pripomogli k njej. Na volišča so nekateri ponosno prihajali akr v narodni noši. Sam je 24. december 1990 preživel na Brezjah, v narodnem svetišču Marije Pomagaj. »Ko so bili na praznik svetega Štefana razglašeni rezultati, so zvečer, že v temi, prišli možje z Brezij in okolice ter prosili, če gredo lahko v zvonik. Seveda. Naj tudi praznični zvonovi zapojejo o veselju, ki napolnjuje ljudi. Tri četrt ure so pritrkavali na vso moč, tako da so kljub mrzlemu večeru iz zvonika prišli popolnoma prepoteni.« Veselje je odmevalo po vsej domovini, Slovenci smo končno dobili svojo državo.

Vendar, kam je šlo vse to veselje? »V besedah je prevečkrat čutiti razočaranje, občutek prevaranosti, tudi obup in jezo. Kdo je v srca praznujočih natočil pelin nejevolje, kdo je tistim, ki so se veselili svetlih dni, ki jih je obetala prihodnost, vzel svetlobo iz oči in veselje iz src?« Razlog za to je videl v nekaterih ljudeh, ki so domovino hoteli samo zase, verjetno pa je sploh niso spoštovali, se je veselili »in ji dovolili postati to, kar naj bi bila«. Nato je vse povabil k spreobrnenju, da bi vzpostavili drugačen odnos do svoje domovine. Pozval je k solidarnosti in prizadevanju za skupno dobro.

»Gospod Bog, stvarnik vesoljstva in gospodar časov. Ti si nam podaril domovino in nam naložil skrb zanjo. Pomagaj nam, da bomo tvoje zaupanje izpolnili v resničnem prizadevanju za dobro vseh ljudi, posebno najbolj krhkih in najbolj slabotnih. Ko se bodo ti med nami počutili varne, bo naša domovina v resnici postala samostojna, mi pa v njej svobodni, spoštovani in veseli ljudje, ki se bomo zavedali njenega dostojanstva in dostojanstva vsakega človeka, ki mu je bila podarjena za domovino. Bog, blagoslovi našo domovino, Bog, blagoslovi Slovenijo,« je pridigo sklenil ljubljanski nadškof.

Več o maši za domovino si boste lahko prebrali v prvi številki Družine naslednje leto.