»Sumim, da vprašanje, ali se bomo v nebesih dolgočasili, podzavestno muči večino od nas bolj, kot smo si to pripravljeni priznati,« pravi dr. Peter Kreeft, profesor filozofije na univerzi v Bostonu.

Bomo v nebesih imeli čustva?

Nebesa bodo v prvi vrsti življenje z Bogom, obenem pa se bo v njih nadaljevala tudi vsa raznovrstnost sorodstvenih, prijateljskih in drugih vezi, ki smo jih spletali na zemlji, je prepričan dr. Peter Kreeft, filozof, mož, oče štirih otrok in dedek. 

»Tudi to bo bistveni del naše nebeške sreče, saj nismo ustvarjeni za to, da bi bili samotarski mistiki, ki imajo radi le Boga, ampak imamo – enako kot Bog – radi tudi ljudi.« 

Ali bomo v nebesih obdržali svoja čustva, je le eno izmed vprašanj, ki se jih loteva. »To vprašanje spada med vprašanja o tem, ali bomo v nebesih imeli to ali ono zemeljsko stvar,« pravi. »Mislim, da je odgovor na vsa tovrstna vprašanja naslednji: Da, a ne v sedanji obliki.« 

V nebesih se stvari ne bodo zgolj nadaljevale, a se tudi ne bodo za vedno izgubile; vse bo preoblikovano, tako kot ob rojstvu, meni Kreeft, in poudarja, da o tem preoblikovanju seveda vemo zelo malo in da morajo zato vsi naši odgovori biti zelo samodisciplinirano ugibanje. 

»A zelo domnevam, da bomo v nebesih imeli tudi čustva, kajti čustva so del Božjega načrta za našo človeškost in niso zgolj posledica padca. Le da nas v nebesih čustva ne bodo vodila ali kontrolirala. Ne bodo sicer manj strastna, bomo pa mi manj pasivni.«

Skeptikom, ki ga sprašujejo, kako lahko sploh kaj pove o nebesih, pojasnjuje, da nebes seveda »še nobeno oko ni videlo in uho ni slišalo« (1 Kor 2,9), in priznava, da so naše besede o njih le jecljanje, da pa nam je vendar o nebesih nekaj povedal Prijatelj, ki živi tam. 

Kreeft, čigar knjižni opus se ponaša s skoraj sto naslovi (pri Družini je izšla njegova knjiga Preden odidem), je na spletni strani www.peterkreeft.com objavil svoje odgovore na različna vprašanja o nebesih. V nadaljevanju objavljamo izbor nekaterih od njih.

Kreeft meni, da se bosta v nebesih nadaljevala tako ljubezen (ki bo obenem tudi delo) kot delo (ki bo obenem tudi ljubezen) – dve stvari, ki nas izpolnjujeta že na zemlji. FOTO: Pexels.

Kakšno telo bomo imeli v nebesih?

»Kristjani verujemo, da bomo v nebesih imeli poveličano telo. To bo pravo, fizično telo, kot ga je imel Kristus ob vstajenju. Njegovega telesa so se lahko dotaknili, lahko je jedel, prihajal in odhajal, kadar je želel, a ga pri tem niso ovirale stene ali razdalje. Jezusovo vstalo telo je bilo isto telo, s katerim je umrl, in njegovi prijatelji so ga prepoznali, čeprav ga najprej niso prepoznali, ker je bilo tako drugačno kot prej. Mislim, da bo naše obujeno telo na nek način povezano s telesom, ki ga imamo sedaj – podobno, kot je naše sedanje telo povezano s telesom, ki smo ga imeli v mamini maternici. Če bi zarodek videl samega sebe pri dvajsetih letih, bi bil presenečen in se najprej ne bi prepoznal. A gre za isto osebo, celo za isto telo, ki pa je pri dvajsetih bistveno bolj odraslo.«

Bodo naše rane, telesne hibe odstranjene iz našega poveličanega telesa?

»Mislim, da ne. Kristus je še vedno imel rane. A te rane so bile znamenja njegove slave, ne žalosti in trpljenja. Mislim, da bo vse – v telesu, duši in osebnem življenju –, kar je bilo darovano Bogu, ohranjeno, preoblikovano in poveličano v nebesih, a vse, kar je bilo delo sveta, mesa, hudega duha, bo ostalo pred nebeškimi vrati. Rane mučencev se bodo svetile kot zlato, odrezana okončina bo povrnjena na svoje mesto, človeku, ki je imel prej poškodovane možgane, se bo povrnila inteligenca.«

Kakšne starosti bomo v nebesih?

»Srednjeveški filozofi so običajno menili, da bo to starost 33 let, idealna leta, leta zrelosti, kot so to bila leta Kristusove zemeljske zrelosti. To se mi zdi simbolično točno: vsi bomo v nebesih popolnoma zreli. Otrokom, ki so umrli pred rojstvom, bo od Boga (morda po molitvah njihovih staršev) dana vsa zrelost, ki je niso dosegli na zemlji.

Genetiki pravijo, da proces staranja ni neizogiben; živi organizmi bi po njihovem mnenju lahko teoretično ostali nesmrtni, se ne postarali, ne umrli. Rakave celice ne umrejo, razen če jih ubijemo ali če umre njihov gostitelj. Proces staranja in umiranja se je začel v določenem času v naši zgodovini, po padcu. Bog ni naredil smrti, ampak jo je izničil. V nebesih nihče ne bo star, ampak bo v določenem smislu tako star kot mlad – kot odraz Boga, ki je tako Alfa kot Omega, najmlajši in najstarejši: 'Lepota, večno davna, večno nova' (misel sv. Avguština). Celo sedaj tu in tam ugledamo modrost starega človeka na zamišljenem obrazku dojenčka ali svežino mladosti v iskrivih očeh starca. To so sledi nebes.«

Bomo vse vedeli?

»Mislim, da ne. Edino Bog je vseveden. V nebesih se nikoli ne bomo nehali učiti, a z učenjem tudi nikoli ne bomo prišli do konca. Samo Bog lahko prenese to, da vse ve in se ob tem ne dolgočasi.«

Bomo vsi enaki?

»Enaki bomo po vrednosti in dostojanstvu, kot smo že sedaj; in v tem, da nas Bog ljubi. Toda ali bomo enaki v smislu, da bomo čisto v vsem enaki? Bog ne daj! Eno glavnih zadovoljstev sedanjega življenja, kot tudi naslednjega, je vzajemna delitev različnih talentov; zadovoljstvo, ko lahko občudujemo nekoga, ki je v nečem boljši od nas, in se od njega učimo.«

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (44/2021).