»Bodite vedno tam, kjer so množice!«
»Bodite vedno tam, kjer so množice!«
»Dragi pripravniki za diakonat, bodite vedno tam, kjer so ljudje, kjer so množice. Vsak kristjan mora biti vedno tam, kjer so množice,« je ob evangeljskem odlomku, ko Janez krščuje množice in se mednje »pomeša« tudi Jezus, zbrane v ljubljanski stolnici nagovoril nadškof Stanislav Zore.
Da je Jezusov prihod k Jordanu za današnji čas sporočilen, je dejal nadškof: »Po tridesetih letih skrivnega življenja v Nazaretu se ni podal v Jeruzalem, ki je bil politično, gospodarsko, vojaško in tudi versko središče njihovega sveta. Ni šel k Herodu, ki je 46 let zidal tempelj in ga okrasil z vrhunskimi dosežki tiste dobe. Ni šel k pismoukom, ki so ves čas posvečali preučevanju Svetega pisma in njegovih določil za življenje Božjega ljudstva. Ne, Jezus je šel k Jordanu, kjer je Janez nagovarjal srca in jih vabil k priznanju grehov in spreobrnjenju.«
Kakor je Jezus kot Očetov Sin moral iti med množice, je nadaljeval nadškof, moramo tudi mi vedno tja, kjer so ljudje: »Današnje množice niso nič drugačne kakršne so bile množice Jezusovega časa. Tudi okoli nas so ljudje, ki so polni pričakovanja in ki želijo odložiti bremena svojih stisk in svojih grehov, ki želijo odložiti bremena vsega, kar jih pritiska k tlom in jim onemogoča, da bi mogli v polnosti živeti.«
»Skušnjava, da bi se dvignili nad ljudi, da bi bili nekaj posebnega, je vedno velika«
Nadškof je povabil vse zbrane v stolnici, posebej vse pripravnike za diakonat, »da Jezusa v vseh razsežnostih sprejmete kot Odrešenika, in da ga potem ponesete tja, kjer potrebujejo odrešenje, kjer so polni pričakovanja in kjer na zelo zabrisan način tudi priznavajo potrebo po odpuščanju grehov.«
Pripravnike za diakonatin vse kristjane je nadškof Zore povabil, da vedno ostanemo solidarni z ljudmi: »Skušnjava, da bi se dvignili nad ljudi, da bi bili nekaj posebnega, je vedno velika. Po Jezusovem zgledu mora biti tisti, ki hoče prinašati sporočilo odrešenja, vedno solidaren s tistimi, ki jih nagovarja. Nikakor se ne moremo ločiti od tistih, ki jim oznanjamo. Ne moremo postati skupina izvoljenih, ki nagovarja tako ali drugače zaznamovane ali izgubljene. Z njimi smo povezani z vezmi Božje ljubezni in naše grešnosti.«
Nadškof k vztrajni molitvi povabil tudi žene in družine diakonov
V sklepu pridige je nadškof povabil kandidate za diakonat, da vztrajno molijo, k molitvi pa povabil tudi njihove žene in družine, ki jih spremljajo na njihovi poti Božjega klica in njihovega odgovora. »Dragi bratje in sestre, tem našim kandidatom za stalni diakonat se danes odpira pot k služenju Bogu in Cerkvi,« je sklenil nadškof pridigo: »Molimo zanje, da bodo v času priprave dozoreli za poslanstvo, ki jim bo zaupano. Molimo pa tudi zase, da bo vsak izmed nas po Božjem navdihu odkril svoje mesto v Cerkvi in njenem poslanstvu oznanjevanja evangelija.«
Kdo so diakoni, iz katerih župnij prihajajo ter kaj jih čaka na štiriletni poti priprave do prejema diakonskega posvečenja, pa v novi številki tiskane Družine.