O teh, ki so to bili, in o teh, ki to še bodo. O ljudeh, ki jih Bog pokliče, Cerkev posveti in škof pošlje: v svet in med ljudi. (Sem že zapisal: »med ljudi in zveri«, pa sem izbrisal, ker je ta huda še celo zame!)

Evangelij namreč prinaša precej praktičnih napotkov za pastoralno prakso, ki jih iz takih in drugačnih vzgibov in razlogov ignoriramo. Jezus na primer pošlje svoje učence »po dva in dva«, za kar imamo mi, tako že lep čas tožimo in v ta namen pobožno molimo, premalo kadra. Pošlje jih v svet in med ljudi (med ljudi in zveri) zgolj s palico in ničimer drugim: brez malice, kovčka in denarja! Pošlje jih peš, obute v sandale, brez rezervnega perila in dežnika. In se seveda vsi strinjamo, da bi bilo to nečloveško pretiravanje v modernem času globalizacije in digitalnega razcveta, preveč kruto tudi do teh, ki so »zapustili vse in šli za Njim« in jim iz srca privoščimo stalno bivališče in avtomobile s klimo.

Ne, res ne bom pisal o teh rečeh, saj verjetno samo b...