Boč, ki leži na vzhodu Vitanjsko-Konjiških Karavank, se dviga dobrih sedemsto metrov nad dolino Dravinje. Zaradi mogočnega videza, osamljene lege in telekomunikacijskega stolpa na vrhu ga zlahka prepoznamo že od daleč. Na Boču raste redka velikonočnica, ki pa ni edina znamenitost te priljubljene gore. Zaradi pestrega rastlinskega in živalskega sveta ter dobro ohranjene narave je širše območje Boča zavarovano kot krajinski park.

Iz Zgornjih Poljčan peljeta na Boč dve označeni planinski poti, ki imata skupni začetek, zato je naš izlet lahko krožen. Od pokopališča pod župnijsko cerkvijo sv. Križa se vzpnemo do glavne ceste proti Rogaški Slatini in ji sledimo do odcepa proti Podboču. Tam nas kažipot usmeri med hišami do ceste proti Planinskemu domu na Boču. Po njej gremo do gozda, kjer je označeno razpotje, ob njem pa ob sobotah in nedeljah množica parkiranih vozil.

Desna pot čez Babo se brez odlašanja požene navkreber, prečka asfaltno cesto in se vzpne do skalnate gmote, od koder je lep pogled na Poljčane in Pohorje v ozadju. Potem se položi in potegne do sedelca, s katerega nadaljujemo navkreber do kolovoza. Z njega kmalu zavijemo ostro v levo. Pot se polagoma obrne proti vzhodu, drevje se razredči in čez nekaj minut prispemo na rob travnate planjave. Na njej stojita Planinski dom na Boču (659 m) in cerkev sv. Miklavža, visoko nad njima pa je razpotegnjeni vršni del gore s telekomunikacijskim in razglednim stolpom.

Nad cesto je ograjeno rastišče velikonočnice, ki je v Sloveniji zavarovana že od leta 1949. Med travo komaj opazimo njene pernate liste, saj so svetlo vijolični cvetovi že davno odcveteli. Na suhih travnikih v širši okolici Boča je bila velikonočnica nekoč pogosta, zdaj pa je zaradi spremenjenih razmer na pragu izginotja.

Kažipot pred planinskim domom nas usmeri po gozdni učni poti proti vzhodu. Na razpotju med drevjem zavijemo na senčno pot, ki se ob cesti vzpne do samotne hiše, kjer krene globlje v gozd. Ko postane pobočje strmejše, začne pot vijugati, pozneje pa zavije okrog skal in se vzpne na vršni greben Boča. Nekaj korakov pred nami zašumi in iz luknje ob drevesni korenini prileze miška. Ker obmiruje, se umaknem stran in na fotoaparat namestim teleobjektiv. Ko se vrnem, miška le še plaho gleda iz luknje, nato se obrne in izgine pod zemljo. Na Boču so doslej našli petinšestdeset vrst hroščev in več kot osemdeset vrst metuljev. Od velikih živali pa bomo morda videli muflone, če se bomo na izlet odpravili takrat, ko na gori ne bo veliko ljudi.

Med krošnjami, ki se jih konec aprila še ni dotaknilo zelenje, se kmalu pokaže dvajset metrov visok razgledni stolp, na katerega peljejo polžasto zavite stopnice. Na vrhnji ploščadi nam pogled z nadmorske višine tisoč metrov ob obronkih Pohorja pohiti proti Mariboru, se prek Dravskega polja spusti do Ptuja, Ptujske Gore in Haloz ter obstane na Donački gori. Na jugu vidimo v dolini Rogaško Slatino, na jugozahodu Posavsko hribovje s Kumom, mimo teleko­munikacijskega stolpa pa nam po­gled odjadra vse do Kamniško-Savinjskih Alp.

Od stolpa krenemo na zahod, kjer se pred vojaškim objektom spustimo na kolovoz. Z njegovega konca nadaljujemo vodoravno čez gozdnato pobočje in navzdol do razpotja. Desna pot, ki pelje mimo kraške jame Balunjače, je zelo slikovita, saj zavije pod razpotegnjeno skalovje, kjer je ob njej za boljši občutek napeta jeklenica. Niže se obe poti znova zlijeta in pridružita gozdni cesti. Na ovinku z nje prestopimo na Detičkovo pot, po kateri se mimo Finžgarjevega križa spustimo do gozdne ceste. Pod njo zavijemo v senčno grapo in čez čas prečkamo asfaltno cesto. Ko prispemo naslednjič do nje, smo že na gozdnem robu tik nad Zgornjimi Poljčanami.
Opisano pot lahko seveda prehodimo tudi v nasprotni smeri. V tem primeru se najprej vzpnemo na vrh, v dolino pa se vrnemo mimo planinskega doma.



OSNOVNI PODATKI:
Izhodišče: Zgornje Poljčane.
Dostop: Če prihajamo iz osrednje Slovenije, zapustimo štajersko avtocesto na izvozu Slovenske Konjice in nadaljujemo vožnjo skozi Žiče do Zgornjih Poljčan (za tiste iz mariborskega konca je primernejši izvoz Slovenska Bistrica–jug). Avto parkiramo ob pokopališču pod župnijsko cerkvijo.
Višinska razlika: 710 m.
Dolžina vzpona: 2.15 ure.
Dolžina krožne poti: 4 ure.
Kratek opis poti: Iz Zgornjih Poljčan krenemo do gozda, kjer je označeno razpotje. Desna pot se prek Babe (535 m) vzpne do Planinskega doma na Boču, od koder nadaljujemo po »senčni poti« do razglednega stolpa na vrhu. V dolino se vrnemo mimo kraške jame Balunjače in po Detičkovi poti. Pot je dobro označena. Ves čas hodimo po gozdu.
Zemljevid: Posavsko hribovje (Boč – Bohor), 1 : 50.000.
Več informacij o Krajinskem parku Boč: www.boc.si.

NEDELJSKA MAŠA
V župnijski cerkvi sv. Križa v Zgornjih Poljčanah je maša vsako nedeljo ob 7. uri in ob 10.30, v podružnični cerkvi svete družine v Spodnjih Poljčanah pa ob 8.30.