Umirjen, z rahlo zaspanim pogledom in glavo skuštranih las: Bob Dylan je ikona glasbene industrije, kot ga v portretu na avstrijskem spletnem portalu Kathpress ob njegovem osemdesetem rojstnem dnevu predstavlja Anna Mertens. Dylan je genij, pa je o svojem nekdanjem življenjskem spremljevalcu v pogovoru za medije nekoč izjavila pevka Joan Baez. Bob Dylan je v preteklih petdesetih letih napisal in izdal več kot 500 pesmi in 40 albumov – med temi so bile številne svetovne uspešnice. Lansko poletje je rojeni glasbenik izdal svoj najnovejši album: pri 79 letih je znova dosegal rekorde na glasbenih lestvicah.

Bob Dylan, z rojstnim imenom Robert Allen Zimmerman, se je rodil 24. maja 1941 v mestecu Duluth v ameriški zvezni državi Minnesota kot sin judovskega trgovca z nemško-ukrajinskimi koreninami. Kmalu mu je bilo jasno, da obstaja nekaj, kamor se mora odpraviti, kar mora početi – zunaj Minnesote, kot je pevec pojasnil v pogovoru za ameriško medijsko mrežo CBS. Študij umetnosti na univerzi St. Paul v Minnesoti je večino časa preživljal v kavarnah in na prvih javnih nastopih v koncertnih dvoranah.

Njegov cilj je bil New York. Tamkajšnja četrt Greenwich Village je v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja postala stičišče nove glasbene scene. Za Dylana je bil New York prestolnica sveta, čeprav ga starša v tem nista razumela. Sam je dejal, da je vedno verjel v usodo. Ta je pomenila tudi, da je spremenil svoje ime: »Mnogi ljudje se na ta svet rodijo z napačnim imenom in napačnim staršem, tako pač je.«

Vloge idola protestnikov se je poskušal otresti

V »velikem jabolku« je posnel svoje prve pesmi, sprva je igral na orglice na albumu Harryja Belafonteja. Preboj sta mu prinesla njegova albuma »The Freewheelin' Bob Dylan« in »The Times They Are a-Changin«. Njegove pesmi o vojni ali rasnem sovraštvu, kot je »Blowin' In The Wind«, so postale uradna glasba različnih državljanskih gibanj v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.

Njegove prve pesmi so nastale »na skorajda čaroben način«, je pojasnil Dylan. Kljub temu se nikoli ni počutil kot idol ali vodja protestnikov. Še toliko bolj uporniško je poskušal, da bi se te vloge otresel. Njegovi odnosi do medijev so bili zato zelo napeti: »Mediji niso sodniki, Bog je sodnik.«

Na svojo prvo veliko ameriško turnejo se je leta 1963 odpravil z Joan Baez, ki je takrat že polnila koncertne dvorane – ta turneja je precej pripomogla k njegovi prepoznavnosti in priljubljenosti. 28. avgusta 1963 je z Baezovo in drugimi pevci nastopil na sklepu zborovanj gibanja za državljanske pravice, na katerem je Martin Luther King predstavil svoj sloviti nagovor »I Have a Dream«.


Bob Dylan in Joan Baez FOTO: Wikipedia

Pestro zasebno življenje

V naslednjih letih se je Dylan iz folk pevca prelevil v rock glasbenika – ob številnih protestih oboževalcev njegove folk glasbe. Med drugim je v tem obdobju ustvaril svoje klasike: »Like a rolling stone«, ki ga je znamenita ameriška glasbena revija Rolling Stone raglasila za najbolj znano uspešnico vseh časov. Leta 1965 se je Dylan poročil s prvo ženo, manekenko Saro Lowndes.

Toda mladega glasbenika so načeli nastopi, medijski vrvež in življenje zvezdnika. Po nesreči z motornim kolesom se je za nekaj časa povsem umaknil iz javnosti ter se posvetil svojim ženi in otrokom. V tem času je večkrat zašel v country glasbo, nastopal z Johnnyjem Cashem in si v bistvu izmislil glasbeno zvrst »country rock«.

V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je njegova kariera malce zamajala. Njegov zakon je razpadel, prodaja albumov je upadla. Njegov album »Down in the Groove« iz leta 1988 je revija Rolling Stone razglasila za najslabši album med znanimi glasbeniki. Zasebno se mu je v teh letih dogajalo zelo veliko. Dylan se je drugič poročil in je znova postal oče – o obojem pa je molčal in njegovo zasebno življenje je prišlo na dan šele po drugi ločitvi.

Leta 1979 spreobrnjenje v krščanstvo

Leta 1979 se je Dylan spreobrnil v krščanstvo, po lastnih navedbah po verskem prebujenju med svetovno turnejo. Pridružil se je gibanju za oživitev krščanstva in objavil več krščansko navdihnjenih albumov, ki pa so jih njegovi oboževalci sprejeli z mešanimi občutki. Nekaj let pozneje je nastopil na evharističnem kongresu v Bologni ter takrat nastopil pred tedanjim papežem Janezom Pavlom II. in kardinalom Josefom Ratzingerjem, poznejšim papežem Benediktom XVI.; med drugim je zapel tudi svojo znamenito »Knockin' on Heaven's Door«.


Koncert v Londonu leta 2011 FOTO: Wikipedia

Krizi je sledil nov razcvet. Na festivalu Woodstock-II leta 1994 so Dylana navdušeno pozdravljali predvsem mladi udeleženci. Za tem je prišlo še nešteto novih pesmi, albumov in nagrad, med drugim tudi nagrada oskar za najboljšo filmsko glasbo. Leta 2005 je režiser Martin Scorsese na filmskem traku upodobil Dylanovo življenje. Leta 2016 je Bob Dylan prejel Nobelovo nagrado za književnost »za nov pesniški izraz znotraj ameriškega pesniškega izročila«, kot prvi glasbenik v zgodovini podeljevanja slovite nagrade.

Leta 1986 je izjemni glasbeni talent na neki tiskovni konferenci izjavil: »Bob Dylan sem le takrat, ko to moram biti. Večino časa pa sem preprosto jaz.«