Tudi danes ni drugače. Otroci k branju pristopajo z nalezljivo srčnostjo; ponesrečene litanije občestvo sprejema z nasmehom. 

Verjamemo lahko, da tudi Marije prav nič ne moti, če je »zgodnja devica«, »kraljica vredna«, »posoda vse svetlosti« in, kar nikakor ne gre z jezika, »devica brezmadežna izvirnega greha spočeta«. Ko zvoziš ta količek, si v ciljni ravnini, se spomnim.

Kakšna neskončna drama se je zgodila tistega rajskega dne, ko je Bog »ob dnevnem vetriču hodil po vrtu« in na vprašanje: »Kdo ti je povedal, da si nag?« dobil v odgovor prvo tožarjenje v zgodovini človeštva: »Žena, ki si mi jo dal, …«

Marija ostaja skrivnost, a je blizu.

Evino jabolko je vir navdiha v umetnosti, zlasti Rudi Skočir se med slovenskimi slikarji rad loteva te tematike. Na sliki Moje jabolko predmet spora zelo povedno umesti prav tja, kjer se poraja življenje. 

Sveti Irenej Lyonski v 2. stoletju predstavi Marijo kot »drugo Evo«. Če Eva rojeva za smrt, Marija rojeva za življenje, bi lahko poenostavljeno rekli. 

Teološko pa stvari niso tako preproste, sicer se misleci ne bi ukvarjali s tem vprašanjem dve tisočletji. Jaroslav Pelikan, zdaj že pokojni profesor zgodovine na univerzi Yale, v knjigi Marija skozi stoletja pojasnjuje, da je bilo gnostikom v tretjem stoletju treba dokazovati, da je Jezus zares človek, ker je rojen iz žene, ter s tem izpodbijati težnjo, da je božansko onstran zmožnosti trpljenja, saj je Kristus res trpel, umrl in vstal od smrti.

Če je bilo od vsega začetka jasno, da je bil Jezus spočet od Svetega Duha v deviški materi Mariji, pa je Cerkev dolga stoletja tiščalo vprašanje, kako je bila spočeta Marija: z grehom ali brez greha? 

Ambrož Milanski in za njim sveti Avguštin sta se nagibala k prepričanju, da se izvirni greh širi s spolno združitvijo. Sveti Bernard, velik Marijin častilec iz 12. stoletja, odločno zagovarja misel, da je bila Marija spočeta na običajen človeški način in da je delo Božje milosti, da je bila ob spočetju obvarovana izvirnega greha. 

To so potrdili leta 1439 na koncilu v Baslu, verska resnica o brezmadežnem spočetju pa je bila razglašena leta 1854, čeprav je to porajalo nove ekumenske delitve.

Za Marijo bi lahko rekli, da je družabna, saj je poročil o njenih obiskih in prikazovanjih na tisoče, Cerkev pa jih je priznala le ščepec.

Ženske so se skozi vso zgodovino istovetile z njeno ponižnostjo, a tudi z njeno kljubovalnostjo in zmago, z njenim magnifikatom: »mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke«. Pa ne le ženske, da je Marijina priprošnja mogočna pred Bogom, je izkušnja vse Cerkve, piše Pelikan.

Čeprav imamo toliko cerkva z njeno podobo in jo opeva toliko nabožnih pesmi ter vrhunskih uglasbitev, smo prav mi spet povabljeni, da v molitvi iščemo »obraz najbolj podoben Kristusovemu«, kot pravi Dante v Božanski komediji. Marija ostaja skrivnost, a je blizu.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (22/2022).