V pismu, datiranem 7. oktobra 2024, eno leto od »žalostnega dne«, ko je zagorela »vžigalna vrvica sovraštva (…), ki jo je razneslo v spiralo nasilja«, se sveti oče obrača na katoličane Svete dežele, »kjer se še vedno prelivata kri in solze«. »Mislim na vas in molim za vas,« piše papež in obsoja »sramotno nesposobnost mednarodne skupnosti in najmočnejših držav, da bi utišale orožje in končale tragedijo vojne«. 

Vojna je poraz, orožje ne gradi prihodnosti, ampak jo uničuje, nasilje nikoli ne prinaša miru.

Sveti oče ugotavlja, kako »naraščata jeza in želja po maščevanju, medtem ko se zdi, da le redke zanima tisto, kar je najbolj potrebno in česar si ljudje želijo: dialog in mir«. »Vojna je poraz,« ponavlja Frančišek, »orožje ne gradi prihodnosti, ampak jo uničuje, nasilje nikoli ne prinaša miru. Zgodovina to dokazuje, toda zdi se, da nas leta in leta spopadov niso naučila ničesar.«

Preberite tudi: Patriarh Pizzaballa: krščansko občestvo v Gazi je Noetova barka

Nebogljena čreda, ki jo Bog ljubi

»Majhni, nebogljeni čredi«, ki živi v Sveti deželi in je »žejna miru«, se zahvaljuje, da kljub vsemu želi ostati v svojih deželah, še naprej moliti in ljubiti, katoličane Svete dežele pa imenuje »od Boga ljubljeno seme«. Spodbuja jih, naj najdejo način, da bodo obrodili sad in dali življenje, in naj se ne pustijo pogoltniti temi, ki jih obdaja. »Zasajeni v svojih svetih deželah postanite poganjki upanja, saj vas luč vere vodi, da pričujete o ljubezni, medtem ko se govori o sovraštvu; o srečanju, medtem ko se širijo spopadi; o edinosti sredi vse večje sovražnosti,« piše sveti oče.

Papež piše s srcem očeta in svoje otroke prosi, naj sejejo semena miru sredi zime vojne in naj bodo priče moči nenasilnega miru.

In ko pravi, da piše »z očetovskim srcem«, papež prosi svoje otroke, »ki danes doživljajo pravo mučeništvo, naj sejejo semena miru sredi zime vojne in naj bodo priče moči nenasilnega miru«.

Papež Frančišek med molitvijo rožnega venca. FOTO: Vatican Media

Dan molitve in posta

Papež Frančišek ugotavlja, da danes ljudje preprosto ne znajo najti miru: »Kot kristjani se ne smemo nikoli naveličati, da zanj prosimo Boga.« Zato, pojasnjuje, »sem na današnji dan vse povabil, naj obhajajo dan molitve in posta«, ki ju imenuje »orožje ljubezni, ki spreminja zgodovino, orožje, ki premaga našega edinega pravega sovražnika: duha zla, ki podpihuje vojno«.

Papež je blizu vsem svojim bratom in sestram, pa tudi moškim in ženskam vseh veroizpovedi in religij, ki na Bližnjem vzhodu trpijo zaradi norosti vojne.

»Blizu sem vam, z vami sem«

Celoten drugi del pisma je sestavljen iz zaporedja stavkov »z vami sem, blizu sem vam«. Papež Frančišek te besede izreka svojim bratom in sestram, pa tudi moškim in ženskam vseh veroizpovedi in religij, ki na Bližnjem vzhodu trpijo zaradi norosti vojne:

• prebivalcem Gaze, ki so vsak dan v njegovih mislih in molitvah
• materam, ki ob pogledu na svoje mrtve ali ranjene otroke jočejo »kot Marija ob pogledu na Jezusa«
• vsem, »ki se bojite dvigniti pogled kvišku, zaradi strahu pred ognjem, ki dežuje z neba«
• vsem, ki »nimate glasu, saj je kljub vsemu govorjenju o načrtih in strategijah malo skrbi za tiste, ki trpijo zaradi vojnega opustošenja, ki ga močni vsiljujejo šibkejšim«
• vsem, »ki hrepenite po miru in pravičnosti in se nočete podrediti logiki zla ter v Jezusovem imenu ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo«

Papež izraža tudi hvaležnost tistim, ki pomagajo trpečim v vojni, na koncu pa se zahvali »otrokom miru«, tistim, ki po vsem svetu pomagajo trpečim, ter škofom in duhovnikom, »ki prinašajo Božjo tolažbo tistim, ki se počutijo osamljeni in zapuščeni«.