Blišč in beda našega sveta
Blišč in beda našega sveta
Med kristjani je prav tako eksplodiralo. Zdelo se je, da eden od prizorov predstavlja Zadnjo večerjo Leonarda da Vincija, saj so bili izvajalci predstave postavljeni tako, da je vse skupaj spominjalo na Gospoda Jezusa in njegove apostole. Predstavljali naj bi jih »drag queens«, torej moški, preoblečeni v ženske. Šlo je za prikaz močnega vpliva francoske skupnosti LGBTQ+. Francoski škofje so to zaznali kot prizor »posmeha in norčevanja iz krščanstva«, kar so močno obžalovali. Pritisk je bil očitno dovolj silen, da so se morali oglasiti organizatorji, češ da gre za »interpretacijo grškega boga Dioniza« ter da so želeli »proslaviti raznolikost ter se pokloniti francoski gastronomiji«.
Sam takih dogodkov nikoli ne gledam. Gre za manifestacije, ki prikazujejo blišč in bedo našega sveta. Vse, odkar sem pred leti doživel indijske reveže, ki v smeteh in smradu ležijo ob elektrificiranih ograjah, onkraj katerih je videti lepo negovane angleške travice multimilijonarjev, me stisne v...