Predstavljali naj bi jih »drag queens«, torej moški, preoblečeni v ženske. Šlo je za prikaz močnega vpliva francoske skupnosti LGBTQ+. Francoski škofje so to zaznali kot prizor »posmeha in norčevanja iz krščanstva«, kar so močno obžalovali. Pritisk je bil očitno dovolj silen, da so se morali oglasiti organizatorji, češ da gre za »interpretacijo grškega boga Dioniza« ter da so želeli »proslaviti raznolikost ter se pokloniti francoski gastronomiji«.

Sam takih dogodkov nikoli ne gledam. Gre za manifestacije, ki prikazujejo blišč in bedo našega sveta. Vse, odkar sem pred leti doživel indijske reveže, ki v smeteh in smradu ležijo ob elektrificiranih ograjah, onkraj katerih je videti lepo negovane angleške travice multimilijonarjev, me stisne v srcu, ko vidim gala dogodke, za katere mečemo stran milijarde evrov, na milijone ljudi pa trpi. Tudi v Evropi nismo daleč od tega pojava. Tudi jarega olimpijskega hvalisanja ne bi šel gledat, če ne bi tudi v Sloveniji doživeli tipičnega pritiska navzgor, denimo, naj izjavo o nekih francoskih drag queenih napiše kar Slovenska škofovska konferenca. Kot običajno, tipično puklasto: »Naj župnik kaj reče, naj škofje kaj rečejo, naj drugi kaj storijo!« Samo da »meni, navadnemu kristjanu,« ne bi bilo slučajno treba kaj storiti. Ampak to je že druga tema.

Francija je že večkrat pokazala, da je porezala svoje krščanske korenine.

Iz službene obveznosti in z velikim odporom sem torej šel pogledat, kaj so skuhali francoski ateisti. Francija je že večkrat pokazala, da je porezala svoje krščanske korenine in se odrekla nazivu »najstarejša hči Cerkve«, s katerim se je smela kititi v zgodovini. Zato me je še toliko manj zanimalo, kaj bodo tokrat prinesli na krožniku. In gastronomska prispodoba kar velja: gromozanski krožnik, pa bolj malo vsebine, vsaj za kmečkega človeka. S tem, da je bil krožnik tokrat grd, vsebine pa sploh ni imel. Nisem bil presenečen, niti užaljen. V glavi so mi nemudoma zadonele Gospodove besede: »Otresite si prah z nog!« (Mt 10,14) To seveda ne pomeni, da moramo ostati ravnodušni, še zdaleč ne. Treba se je zoperstaviti zablodam, jih javno obsoditi in klicati ljudi k spreobrnjenju. Pa vendar je treba pri sebi ohraniti osnovno krščansko mirnost in zavedanje, da je Gospod mogočen, silen Bog, ki zre na vse skupaj s pravičnostjo in usmiljenjem.

Na koncu se je izkazalo, da manifestacija ni imela povezave s krščanstvom. Temu popolnoma verjamem, čeprav bo kdo rekel, da sem naiven. Hudič danes redko dela z izrecnim nasprotovanjem, veliko bolj aktiven je na področju nevednosti, neumnosti, zavedenosti in ignoriranja vere. Po mojem pesimističnem mnenju povprečen Francoz sploh ne ve več, kaj točno prikazuje Zadnja večerja, zato se iz tega ne zna niti ponorčevati. Seveda pa me je zadeva tudi ganila. Ne kot tiskovnega predstavnika Katoliške Cerkve, ampak kot duhovnika in pedagoga. Predvsem me je užalostilo, ko sem zraven čudakov, ki so slavili spolnost, perverznost in nažiranje, videl otroke. Kako nazoren prikaz tega, kar se nam dogaja!

Tovrstne manifestacije so v bistvu avtogram zahodnega sveta, ki ni več »zahod« le po zemljevidu, ampak tudi po simboliki zahajanja, propadanja in pojemanja.

Dalo mi je zagon za naslednje šolsko leto – treba bo delati z mladino, če nočemo, da na tej ravni pristanemo še mi! Ogabno prikazovanje revolucionarnega klanja, pri čemer obsodba le-tega ni samorazvidna, je zaskrbljujoča, prav tako v ženske preoblečeni moški, ki kažejo razpad, razkroj zahodne družbe. Tovrstne manifestacije so v bistvu avtogram zahodnega sveta, ki ni več »zahod« le po zemljevidu, ampak tudi po simboliki zahajanja, propadanja in pojemanja. Prej ali slej bo zato ostal le, kdor slavi življenje, pričakuje pomlad krščanstva in ostaja zvest nauku našega Gospoda.

Komentar, ki ste ga prebrali, bo objavljen v novi številki tednika Družina (31/2024).