Zgodovinar dr. Andrej Hozjan z mariborske Filozofske fakultete preučuje široko paleto zgodovinskih tem na spodnjem Štajerskem in drugod na naših tleh od konca srednjega veka naprej. Je tudi dober poznavalec zgodovine Prekmurja.

Delo Franca Kovačiča, Matije Slaviča in drugih na pariški mirovni konferenci (januar – julij 1919) ni bilo prav nič lahko, saj so imeli proti sebi predstavnike dveh velikih sosed, Italije in Avstrije. Kako jim je kljub temu uspelo doseči kolikor toliko pravične meje? Ob premaganih Avstrijcih in Madžarih so v našo škodo delovali tudi predstavniki antantne zaveznice Italije. In kdo so bili naši zavezniki na konferenci?

Gledajoč iz današnjega zornega kota nam je po celem preteklem stoletju res enostavno sedeti v naslonjačih in opisovati potek takratnih dogajanj, o katerih se nam dejansko niti ne sanja, kako zavita, intelektualno naporna in varljiva so bila. Danes vemo pravzaprav le, da je najboljši slovensko zapisani vir o poteku odločanj na pariški mirovni konferenci o usodi Prekmurja in spodnje Štajerske cela vrsta spominskih zapisov Matije Slaviča. Ta si je očitno že od svojih prvih dni v Parizu, kamor je prišel konec januarja 1919, delal podrobnejše zapiske, in to ob vsej gori pisanja, ki ga je redno čakala. Nikakor pa Slavičevi teksti niso edini slovenski vir; a so še danes nepogrešljivi ter vsestransko uporabni.

Prelat dr. Franc Kovačič za spodnjo Štajersko, prof. dr. Matija Slavič za Prekmurje in dr. Lambert Ehrlich za Koroško, s še pomožno ekipo, so bili hitro po novem letu 1919 kooptirani kot eksperti slovenskega dela delegacije Kraljevine SHS na mirovni konferenci. Najtesneje so sodelovali tako z uradnimi slovenskimi kot vsemi drugimi člani delegacije. Ko danes beremo njihova imena, lahko zatrdimo, da so v Pariz prišli takratni »najboljši od najboljših«, tako od Slovencev izjemen politik in diplomat dr. Ivan Žolger, ter nekaj srbskih ekspertov, kot dr. Jovan Cvijić. Vsak se je dobro zavedal, da naslednje take možnosti za uresničitev takrat že skorajda pozabljenih sanj o »Zedinjeni Sloveniji« najverjetneje ne bo več, in je dal od sebe vse. Dejstvo pa je, da so srbski člani delegacije na slovenska mejna vprašanja gledali kot na drugorazredne vsebine – zanje so bila njim geografsko domača območja bistveno pomembnejša. Pa vendar so tudi prav ti srbski člani znali vplivati na recimo ameriškega predsednika Wilsona, ki je npr. glede slovenskih zadev zelo upošteval mnenje v ZDA zelo slovečega fizika in izumitelja Mihajla Pupina iz Vojvodine.

Kraljevini SHS naklonjeni sta tako bili predvsem francoska in ameriška delegacija, nekaj manj angleška in japonska. Italijanska delegacija pa je po hitro zaključenih »internih« dogovorih sklenila sporazum z Avstrijci: slednji so se v korist Italije morali odpovedati ozemlju – večjemu delu svoje dežele Tirolske. Tako sta iz smrtnih sovražnikov v pravkar končani vojni – spomnimo se le Soške fronte in smrti skupaj mnogo več kot milijona italijanskih vojakov – nastali zaveznici, in je Italija trdno podpirala avstrijske ozemeljske predloge, recimo tudi avstrijske zahteve po plebiscitu ne le na Koroškem, temveč tudi na spodnjem Štajerskem. Kot vemo, je bil koroški plebiscit potrjen in izveden, spodnještajerski pa ne.

Madžarska delegacija uradno v začetku leta sploh ni bila povabljena na konferenco zavoljo negotovega stanja v državi, nato pa je celo doživela komunistični državni udar in prevzem oblasti.

Zgodilo se ji je enako kot Sovjetski zvezi: antanta je nanjo »pozabila«, njene interese so zastopali drugi, predvsem Avstrija, kar pa je Madžarska drago plačala, saj so njen najzahodnejši del, današnjo deželo Burgenland (Gradiščansko) prisodili Avstriji kar brez plebiscita. Rezultati so znani: ogromen prostor dežel svetoštefanske krone, v katerem je bila celotna Kraljevina Madžarska osrednji, vendar notranjepolitično poglavitni del ozemlja s sedežem v Budimpešti, tu pa so bile še tri hrvaške kraljevine, je izgubil dve tretjini dotedanjega ozemlja. Samo kraljevino so namreč takoj po začetku konference razkosali in je v trenutku izgubila ozemlje današnje Slovaške ter gornjega dela Romunije (pokrajina Erdelj/Sedmograška). Hkrati se je s sklepom hrvaškega sabora samodejno ločil od krone še celoten prostor Hrvaške. Tako dolga razlaga je nujna za razumevanje poznejšega zagrizenega madžarskega boja za Prekmurje.

Prav zavoljo naštetih izgub so na konferenci želeli Madžarsko zadovoljiti z mnogimi ozemeljskimi »drobtinicami«, mednje pa je spadal tudi prostor med Rabo in Muro. Že pred koncem leta 1918 so začrtali začasno razmejitev med Kraljevino SHS in Madžarsko, ki je za prekmurski odsek tekla po Muri. Upoštevati je treba še dejstvo, da Prekmurja ni zasedel nihče iz jugoslovanske strani, ne Maister ne Hrvati, ki so sicer to poskušali narediti na sam božič, pa so jih Madžari takoj po novem letu vrgli ven. Sem so nato pričeli prihajati člani eksperti vseh delegacij, in preverjali dejansko etnično stanje »na terenu«, ki ga je do konca pomladi v natisnjeni drobni knjižici z veliko zbranimi statističnimi in drugimi podatki obelodanil Matija Slavič ter celo izrisal pomembno karto etničnih razmer v prostoru. Eksperti so merili, se pogovarjali z domačini, črtali posamične odseke možne meje ... Vsak je pripravil svoje drobne predloge o poteku meje na podlagi etničnih razmejitev, kar je bilo najljubše Wilsonu. Vendar je generalno do konca maja vse kazalo na odločitev v prid Madžarske, se pravi po demarkacijski črti. Mesec junij je prinesel odločilen preobrat, v katerem je glavno vlogo odigrala francoska »beseda« s podporo Američanov, katerim so se slednjič pridružili Japonci, neradi so se temu uklonili Angleži in končno še Italijani. Dokončen sklep o priključitvi Prekmurja jugoslovanski strani, vendar brez Porabja ter s pasom ozemlja z izključno madžarskim prebivalstvom od Hodoša vse do Dolnje Lendave, je padel 9. julija 1919.

Malo je širši javnosti znano, da je Prekmurje od januarja do avgusta, in še tudi kasneje, doživelo burno dogajanje, z različnimi akterji?

Buren je bil že sam zaključek vojne: po letih in letih negotovosti, odrekanja, pomanjkanja vseh možnih osnovnih potrebščin, izginotju oziroma smrti več tisočev v vojsko vpoklicanih mož ali mladeničev ter odpuščenih povrnjenih vojakov, ki pa so postali tako ali drugače invalidni ali s simptomi vojne v glavah, se je prebivalstvo ob vesteh o vse hujših porazih ter očitnem razkroju vsakršne oblike oblasti marsikje »spozabilo« in si hotelo nasilno priskrbeti vsaj nekaj za pod zob. Zato so marsikje oropali in razdejali trgovine, gostilne, oropali so celo grajske kašče in uničevali opremo. Začela se je prava kmečka vstaja širšega obsega, v njej je prednjačilo dogajanje v dolnjem Prekmurju. Takrat je obveljalo zelo enostavno pravilo, da je najprej treba preživeti prihajajočo zimo. Nemiri so potekali še tja v januar, oblasti pa so jih neusmiljeno zatrle, tudi s streljanji.

Že 3. novembra 1918 je na shod v čast novonastale Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS) na drugi strani Mure v Ljutomeru prišlo tudi nekaj Prekmurcev. S kapitulacijo in formalnim koncem vojne na martinovo se je v bistvu pričenjal nov boj, boj za ločitev prekmurskih Slovencev od Madžarske; vendar je ta želja sprva tlela le v posamičnih glavah. Upokojeni duhovnik v Črenšovcih Jožef Klekl st. je, kot takrat ena izmed najuglednejših in hkrati narodnozavedno najaktivnejših tukajšnjih osebnosti, že oblikoval zasnove koncepta o združitvi Slovenske krajine (tedanji splošno razširjen naziv za poznejše Prekmurje) z Državo SHS. Na božič je čez Muro pri Murskem Središću nenadoma pridrvela četa hrvaških prostovoljcev želeč zavzeti tudi vsaj dolnje Prekmurje. Prispeli so do Murske Sobote, se nastanili, vendar so jih že čez dober teden madžarske enote premagale in polovile. Tedaj je bil ujet tudi mladi Jožef Godina z Dolnje Bistrice (župnija Črensovci), ki je na lastno pest s tovariši zasedel svoj rojstni okoliš. Kakor koli gledamo, je ta vdor pomenil edino konkretno vojaško akcijo na prekmurskih tleh do konca maja, ko je Tkalec razglasil svojo oblast. Zavoljo te tudi mariborski general Maister ni hotel tvegati še ene avanture, in svojim vojakom ni ukazal osvojitve Prekmurja.

Splošne življenjske razmere pa so se iz meseca v mesec še slabšale.

V državi so se v nekaj mesecih na oblasti izmenjale kar tri meščanske vlade. Nato pa je 21. marca v ospredje stopila komunistična partija in vzpostavila republiko sovjetov na čelu z revolucionarjem Bélo Kunom. Tudi ta oblast je izmučenemu prebivalstvu obljubila enako kot vse prejšnje: mir, ureditev preskrbe z živili in potrebščinami, delovanje osnovnih prometno–komunikacijskih sredstev, kmečkim slojem, ki so bili v veliki večini, pa seveda tudi agrarno reformo, po kateri bi prav oni postali lastniki dotedanje veleposestniške zemlje. Slednje je zelo zanimalo tudi Prekmurce. Do razdelitve zemlje pa ni prišlo, in bolj ko se je bližal čas potrebnih obdelovalnih opravil, bolj odkrito so ljudje izražali jezo. Kleklov krog prekmurskoslovenskih katoliških duhovnikov pa je vmes spretno krmaril med izjavljanjem o zahtevi po avtonomni upravni enoti kot bodisi povsem samostojni državici, ali v okviru ali Madžarske ali Kraljevine SHS, in zahtevo po takojšnji priključitvi k SHS.

V pokrajini je sicer nastopil relativni mir vse do Tkalčeve republike. Ta se je pojavila skozi avanturistično osebnost Prekmurca Vilmoša (Viljema) Tkalca 29. maja, ko jo je oklical z balkona hotela Dobray v Murski Soboti. Že šest dni pozneje se je ob napadu madžarske Rdeče armade in po dveh sicer ostrejših spopadih umaknil v Avstrijo. Vest o odločitvi na konferenci 9. julija so nekateri, ki so jo zvedeli kot prvi, sprejeli z nejevero, medtem ko je oblast sploh ni pustila razglasiti. Ko pa je 12. avgusta v pokrajino vstopila močna enota vojske SHS, je bilo vse jasno.

Nekateri so v preteklih letih precej oboževali delovanje Vilmoša Tkalca in njegovo boljševiško Mursko republiko. Zakaj?

Recimo da kar v preteklih desetletjih, ko dobro vemo, kakšno oblast smo imeli tudi v Sloveniji, namreč socialistično, pa v bistvu komunistično. Oznaka »boljševiška« je zatorej bila več kot prikladna za poznejše sklicevanje na takratno nedvomno revolucionarno razpoloženje posameznikov, o katerem je zelo določno pisal domačin pisatelj Miško Kranjec. Pa tudi za odslikavanje neke – za oblast, vzpostavljeno v aprilu in maju 1945 – neustrezne notranjepolitične situacije, saj namreč tista oblast v pokrajini kljub osvoboditvi izpod madžarske okupacije med ljudmi ni uživala ustreznega zaupanja, in je v naslednjih letih iskala kakršne koli možne navezave na dogajanje v letu 1919, ki se mu je moglo pridati ta pridevnik. V besedah je to seveda trdil kar sam. Konkretno pa v Tkalčevem početju v tistih šestih dneh ni bilo niti za las boljševizma; a se mu je pozneje to moglo pripisovati na osnovi dejstva, da je bil do 29. maja 1919 vseskozi v službi aktualnih, tudi komunističnih oblasti, in je pri tem kazal dobršno mero odločnosti.

Že po mirovni konferenci so po jugovzhodnem delu Prekmurja kar nekaj časa posegali celo Hrvati. Zakaj?

Gre za zelo zanimivo poglavje prekmurske preteklosti. Zavoljo močnih imigracijskih procesov je v preteklih stoletjih v pokrajino nenehno prihajal kajkavskohrvaški jezikovni in etnični element, intenzivneje vsekakor v dolnje Prekmurje. Védimo, da je do leta 1777 ta del cerkvenoupravno spadal pod škofijo Zagreb, ki je tu kot župnike nastavljala izključno kajkavske Hrvate, saj ustrezno izobraženih domačinov praktično ni bilo ali pa so jih nastavljali drugam. Tako se je ta prostor, v katerem je še danes nedvomno najštevilčnejši priimek Horvat, delno kroatiziral. V letih 1923–1924 je zaživela večja upravna enota Mariborska óblast, ta je obsegala tudi celotno Međimurje, ki je tako imelo najvišje upravne in sodne organe v Mariboru. Vse to je nekaterim osebam na Hrvaškem dalo argumente za apetite po vključitvi vsaj tega dela Prekmurja v okvir hrvaških teritorialnoupravnih oblasti. No, to se ni zgodilo tudi ne po uvedbi banovin v letih 1930–1931.

Koliko smo Slovenci po drugi svetovni vojni poznali Matijo Slaviča in njegovo delo in kako ga poznamo danes?

Dr. Matija Slavič, rojen v Bučečovcih na Murskem polju leta 1877, vrhunski slovenski intelektualec svoje dobe ter eden od slovenskih »herojev« mirovne konference in nedvomno med najzaslužnejšimi osebnostmi za priključitev Prekmurja, je po koncu druge svetovne vojne doživel žalostno, a sicer tako značilno usodo tisočev, ki niso bili »na strani« nove revolucionarne oblasti. Kot rektorja ljubljanske univerze v letu okupacije 1941 so ga Italijani vsekakor hoteli videti v tako imenovani konzulti, provizoričnem predstavništvu slovenskih uglednežev v Ljubljanski pokrajini, na kar je Slavič hočeš nočeš, pri svojih 64 letih pristal. Tik pred partizansko zasedbo Ljubljane se je skupaj z drugimi umaknil do vetrinjskega polja in se nato uspel nastaniti na neki župniji pri Bolzanu. Vmes so ga doma obsodili na odvzem časti in večletno prisilno delo. Leta 1948 se je po prizadevanjih Borisa in Franceta Kidriča lahko vrnil, saj so mu sami preklicali vse obtožbe in kazni, ter nadaljeval s profesuro na Teološki fakulteti. Vendar je do smrti leta 1958 živel v skorajda popolni osami, tudi ob ter po smrti so ostali njegova osebnost, predvsem pa njegove zasluge, anonimni. Če po čem, so ga posamezniki poznali po njegovem prevodu celotne Stare zaveze neposredno iz hebrejskega izvirnika, česar dotlej ni zmogel nihče med Slovenci, izšla pa je po njegovi smrti 1959–1960 kot znamenita »mariborska izdaja«.

Znova se je o njem pričelo več pisati in govoriti ob 80. obletnici priključitve Prekmurja leta 1999, ko je v Murski Soboti izšel obsežen zvezek zbranih razprav in člankov v mojstrskem uredništvu zdaj že pokojnega Viktorja Vrbnjaka, skupaj z odlično Vrbnjakovo biografsko in publicistično študijo o avtorju. Kot naprošen sem takrat napisal vzhičen predgovor izdaji, kjer nisem pozabil omeniti dotedanje popolne anonimnosti velikega moža, ki nikjer v Sloveniji ni premogel niti uličice, poimenovane po njem. Enako je žal še danes. Zapisal sem tudi naslednji stavek: »Naslednjim generacijam rad prepuščam v razmislek, kakšne kriterije naj bi si družba, predvsem pa njena oblastna smetana, izoblikovali za celostno oceno posameznika, recimo njegovih zaslug za narodno telo in ozemlje. Naši predhodniki so si jih očitno izoblikovali premočrtno in povsem enostransko.« Izjemno vesel sem, da je letošnje leto, leto stoletnice pridobitve Prekmurja, hkrati leto dokončne rehabilitacije tega moža. Veseli me, da sem s kančkom mojega dela po svojih močeh lahko prispeval k temu.

Ali sta delo in prispevek duhovnikov (Klekla, Baše, Jeriča in drugih) glede priključitve Prekmurja matici že dovolj raziskana, predvsem pa znana v javnosti?

Medtem ko bi osebno narodnozavedno delovanje starejšega Klekla primerjal kar z legendarnimi osebnostmi iz vrst slovenskih katoliških duhovnikov, kot so bili Matija Majar Ziljski na Koroškem, Ivan Trinko Zamejski ter Anton Kufolo na prostoru Beneške Slovenije, pa seveda škof Anton Martin Slomšek na Štajerskem, so tudi drugi domači katoliški duhovniki v Prekmurju usodno vplivali na duhovno preobrazbo slovenskega prebivalstva prav v času, ko je bilo to najbolj potrebno, se pravi v desetletjih čedalje hujše madžarizacije od zgodnjih 80. let 19. stoletja do konca prve svetovne vojne. Ugotavljam, da so v zadnjih nekaj desetletjih slovenski javnosti prišla v roke številna taka in drugačna dela, ki res celovito osvetljujejo predvsem Kleklovo delovanje, pa tudi o Baši, Ivanu Jeriču ter drugih iz tega »kroga« se najde kar nekaj zapisov. Predvsem je razveseljiv izid kar dveh knjižnih del izpod Jeričevega peresa, ki jih je izdal Alojz Benkovič. Želim si hkrati, da bi predvsem domačini v Prekmurju jemali te objave večkrat v branje, z védenjem, da če teh mož in njihovega prispevka ne bi bilo, najverjetneje tudi teh objav ne bi bilo moč vzeti v roke.

Ali je t. i. spominska krajina v Prekmurju glede dogodkov in akterjev v času priključitve Prekmurja matičnemu narodu zadovoljivo urejena?

Obstaja nekaj obsežnejših knjig in člankov ter zapisov, ki so jih izdali avtorji kot Julij Titl, Miroslav Kokolj in še nekateri drugi. Vendar je dovolj zgovoren že podatek, da so bili nekateri arhivski fondi materiala, hranjenega v madžarskih arhivih, po koncu druge vojne nekaj časa nedostopni za naše raziskovalce, ki jih tako in tako ni bilo na pretek, saj je za kakovostno raziskovanje vsekakor nujno potrebno boljše znanje madžarščine. Tako je dejstvo, da do danes nimamo res konkretne novejše obsežnejše, celovite raziskave o Prekmurju v času od martinovega 1918 do avgusta 1919, ki bi v bistvu morala biti rezultat timskega dela. Osebno poglavje je tu potek mirovne konference in v tem okviru odločanje o Prekmurju, ki prav tako še nima celovite obdelave. Tako ugotavljam, da je marsikaj še za narediti.

V Mariboru sta na primer takšni izjemni osebnosti, kot sta bila Franc Kovačič in Matija Slavič, skromno predstavljeni.

No, v zadnjih dveh desetletjih smo se prelatu dr. Francu Kovačiču v Mariboru in tudi drugod, predvsem v njegovi rodni Prlekiji, uspeli vsaj delno oddolžiti z ustanovitvijo zgodovinskega društva, imenovanega po njem, s postavitvijo doprsnega kipa, spominske plošče na mariborskem Glavnem trgu ter ponovno izdajo nekaj njegovih del, kot tudi z rednim obeleževanjem obletnice njegove smrti – pokopan je v Mariboru, tu ima tudi daljšo ulico s svojim imenom. Glede našega kolektivnega spomina na Slaviča pa bi zapisal: to je neumestno, pravzaprav žaljivo do tako velikega moža. A saj vemo, tu v Mariboru je enako usodo doživljal tudi sam Maister in z njim vred Maistrovi borci. Šele pričujoča stota obletnica obljublja postaviti tudi Slaviču piko na i tako v Ljubljani kot drugod po državi.

Tudi zgodovinarje čaka še veliko dela?

Zagotovo! Pa ne le v smislu samega raziskovanja, temveč hkrati načrtnega negovanja odkritih dejstev med javnostjo. Zgodovinarji smo profesionalni ustvarjalci podob, s katerimi se želimo kakor je čim bolj možno približati resnici. Vendar je treba te ustvarjene podobe nato vzdrževati, ob primernih časih (npr. z jubileji) javnost opozoriti nanje. Bledenje spomina je mati pozabe.