Jeseni 1960 je prišel v Argentino na obisk Boris Kraigher, eden vodilnih slovenskih politikov. Srečeval se je samo s predstavniki predvojnih izseljencev, medtem ko se je povojnim, političnim emigrantom izognil, ker se s tako kontaminiranimi ljudmi ni hotel družiti. Ko je svoj obisk popisal, pa se je iz povojne emigracije norčeval, češ da »se ukvarja na eni strani s popolnoma nezanimivim tuhtanjem o 'svobodni Sloveniji' in z raznimi brezplodnimi diskusijami o možnih oblikah spremembe obstoječega reda v današnji Jugoslaviji«. Zameril ji je tudi, da se nekateri pisci »ukvarjajo z načrtnim pačenjem resnice o današnji Jugoslaviji«. Kraigher je samozavestno poudarjal, da »gremo že v dvajseto leto jugoslovanske revolucije in rezultati revolucije so že tako očitni, da je blebetanje te naše politične emigracije tako smešno in nekoristno …«, da o tem res ni vredno zgubljati besed.

Tak posmehljiv odnos spada med blažje oblike zavračanja. Za komunistično partijo je bila pač značilna i...