Atributi: palma, kelih, relikvije in tiara.

Čeprav plemenitega rodu, je imel Viljem, poznejši papež Urban V., strogo vzgojo, ki naj bi ga navajala k preprostemu življenju. Tak je tudi v resnici vseskozi bil. Vstopil je v benediktinski samostan v Chiracu in kasneje kot sposoben in nadarjen redovnik študiral na vseučiliščih v Toulousu, Montpellieru, Avignonu in Parizu. Postal je doktor znanosti in sprva na različnih krajih predaval cerkveno pravo, kasneje pa prevzemal odgovorne službe znotraj reda. Tako je bil opat samostana v St. Germainu v Auxerru ter samostana Saint Victor v Marseillu, obenem pa še upravitelj škofije Avignon. Papeži so mu večkrat zaupali posebne naloge. Leta 1362 je postal papež. Za papeža so ga ustoličili in kronali v Avignonu, a brez običajnega sijaja in ceremonij. Novi papež je namreč obdržal svojo redovno obleko in tudi sicer živel bolj kot redovnik kakor pa najvišji cerkveni vladar. Že kmalu po svoji izvolitvi je Urban V. sklenil, da bo zapustil Avignon in se vrnil v Rim. Sklep, ki ga je kasneje tudi uresničil, in pa njegov boj proti zlorabam v Cerkvi mu je prinesel »sloves« najboljšega avignonskega papeža. Papeži so bili namreč v času svojega avignonskega prostovoljnega izgnanstva (sedemdeset let) precej nepriljubljeni (razkošno življenje, prevelika odvisnost od francoskih kraljev). Urban pa je začel vzpostavljati red in se bojevati zlasti proti kopičenju služb, podkupljivosti uradnikov, nemoralnosti … Bil je strog do sebe in to zahteval tudi od duhovnikov, po naravi pa je bil dobrotljiv in skromen. Podpiral je znanost na vseh področjih, uredil dragoceno papeško knjižnico, ustanavljal vseučilišča in podpiral študente s štipendijami. Njegovo najpomembnejše dejanje pa je bila prav gotovo načrtovana vrnitev v Rim. Pri tem mu je veliko pomagal kardinal Ambrozij, ki je v Rimu vzpostavil mir in red. Kljub temu pa je moral premagati veliko težav: na eni strani so ga od sklepa odvračali tako cerkveni dostojanstveniki kakor tudi francoski dvor; po drugi strani pa so iz Rima, čeprav napol porušenega, prihajali spodbudni glasovi. Zlasti cesar Karel IV. in Brigita Švedska sta si želela njegove vrnitve. 30. aprila 1367 je zapustil razkošni Avignon in se naselil sprva v Viterbu, kasneje pa v za silo obnovljenem Vatikanu. Mesto Rim ga je pričakalo v slovesnem sprevodu, ljudstvo je vzklikalo in vse je kazalo, da bo vrnitev uspešna. Pa ni bila. V Rimu in okolici so kmalu izbruhnili nemiri, cesar je popolnoma »odpovedal«, najemniške tolpe so pustošile, spopadale so se stranke. Papež je bil vedno bolj nezadovoljen, ko pa je spet izbruhnila vojna med Francijo in Anglijo, se je odločil za vrnitev v Francijo, tudi za to, da bi vojno ustavil. Slovo od Rima je bilo težko. V Avignon se je vrnil bolan in po treh mesecih je umrl. Tako se je pretresljivo uresničila prerokba sv. Brigite, ki mu je ob pozivih, naj ostane v Rimu, napovedala bližnjo smrt, če bo odšel.

Ime: Rodil se je kot Viljem Grimoard. Ime Urban, ki si ga je privzel kot papež, izhaja iz latinske besede urbanus, ki pomeni: »mestni, meščan; uglajen, olikan, duhovit, drzen«.

Rodil se je okoli l. 1310 v Grisacu v Franciji,
umrl pa 19. decembra 1370 v Avignonu v Franciji.

Družina: Bil je plemiškega rodu, rodil se je na gradu Grisac.

Upodobitve: Upodabljajo ga običajno v srednjih letih in brez brade; njegovi atributi so palma, kelih, relikvije in tiara. Njegova najbolj znana upodobitev je z glavama apostolov sv. Petra in sv. Pavla, ki naj bi ju našel v lateranski baziliki.

Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil papež Pij IX. 10. marca 1870.

Goduje: 19. decembra.