»Bog je ljubezen in jaz sem njegov služabnik za ljudi, ki trpijo,« je bilo vodilo bl. Giuseppeja, zdravnika telesa in duš v daljni Ugandi, služabnika bližnjemu. Kot italijanski zdravnik in duhovnik se je z vsem srcem lotil misijonarskega dela, vodenja duš h Kristusu in trdega fizičnega dela. Z lastnimi rokami je kopal temelje za bolnišnico in babiško šolo. Poudarjal je, kako pomembno je človeka gledati celostno: poleg telesnih ran je skrbel tudi za rane duše. Božje kraljestvo ljubezni, v katerem je v ospredju darovanje življenja za zveličanje drugih, ga je vodilo do razdajanja za bližnjega na vseh področjih. Tako je ob pomanjkanju krvi v bolnišnici pogosto daroval kar svojo kri.

Dva sta bila oltarja njegovega življenja: evharistični in operacijska miza. Naj bo naš priprošnjik, da bi ne zmanjkalo poguma za pričevanje, da križ ni zadnja postaja.