FOTO: Famiglia Cristiana/arhiv Družine.

Carlo Acutis je bil rojen leta 1991 v premožni družini v Londonu. Družina se je kmalu po njegovem rojstvu preselila v Italijo. Njegovo življenje je opisano v knjigi Računalniški genij v nebesih. Knjiga je obogatena s spomini ljudi, ki so ga osebno poznali in spremljali.

Domači župnik se spominja, da je bil Carlo za svoja leta zelo zrel in globoko veren. Kljub svoji mladosti je bil neomajen zagovornik življenja in se je zavzemal celo proti splavu. Na svojo učiteljico iz osnovne šole je Carlo naredil tako močan vtis, da se je odločila, da bo spet začela hoditi k sveti maši.

Računalništvo in evharistija

Na prvi pogled je bil Carlo povsem običajen najstnik. Rad je imel živali, še posebno pse, pogosto je snemal zabavne filmčke in se navduševal nad računalništvom. Nadvse rad je pomagal sošolcem, ki so imeli težave z učenjem.

Izredno naklonjenost je pokazal do Cerkve. Če je kdo o njej grdo govoril, mu je pogumno dejal: »Kdor zaničuje Cerkev, pljuva v lastno skledo!« Lastnost, ki ga je ločevala od njegovih vrstnikov, pa je bila velika ljubezen do svete maše. Po obhajilu je običajno dejal: »Jezus, kar udobno se namesti! Počuti se kot doma!« Njegovo posebno zanimanje so bili tudi evharistični čudeži, ki jih poznal do potankosti.

Besede, ki so aktualne tudi za današnji čas

Ko ga je nekoč neki duhovnik povabil na romanje v Sveto deželo, se mu je Carlo prijazno zahvalil z besedami: »Raje ostanem v Milanu. Tu je dovolj cerkva, kjer se lahko kadarkoli srečam z Jezusom. Če je Jezus vedno in povsod med nami v posvečeni hostiji, čemu bi morali romati v Jeruzalem? Z enako vnemo bi morali obiskovati domačo cerkev!« Kako aktualno zvenijo njegove besede tudi za današnji čas, ko smo omejeni zgolj na domači kraj, kajne?

Za zgled je imel svetnike

Carlo Acutis je redno molil rožni venec in hodil k sveti spovedi. Za slednjo je dejal, da je »kakor plamen, ki balon znova dvigne v nebo«.


FOTO: Arhiv Družine.

Zelo rad je imel svetnike in jim je skušal biti v vsem podoben. Ko se je vračal iz šole, se je pogosto ustavljal in se pogovarjal z brezdomci. Eden izmed njih se ga takole spominja: »Edini, ki se je v tej četrti kdaj zmenil zame, je bil Carlo. Bil je preveč dober in čist za ta svet. Nikoli ga ne bom pozabil.«

Bolezen in smrt

Carlo je oktobra 2006 hudo zbolel za levkemijo. Kljub bolečinam, ki jih je prestajal v zadnjih dneh svojega življenja, ni tega navzven nikoli pokazal. Trpljenje je prenašal z nasmehom na ustnicah. Medicinsko osebje je celo spodbujal, naj si malo odpočijejo, ker ga je skrbelo, da bi bili zaradi dela z njim preveč utrujeni.

Na njegovem pogrebu se je zbrala nepregledna množica ljudi. Njegov grob v Assisiju je od letošnjega leta odprt za javnost.

Znan po vsem svetu

Carlo je bil že za čas svojega življenja zaradi svojega miroljubnega značaja in »iskrice svetništva«, ki je bila v njem, priljubljen med svojimi vrstniki. Novica o njegovi smrti se je tako hitro razširila med mladimi po vsem svetu. Po njem se je poimenovalo veliko skupin, organizacij ter celo nekaj šol.

Nič čudnega torej, da bo Carlo Acutis osrednja osebnost, ki jo bodo otroci in mladi spoznavali prihodnje leto na naših oratorijih. Več o oratorijskem dogajanju in več informacij o življenju tega mladega »skoraj svetnika« lahko spremljate na Facebook strani Oratorij Slovenija.


Preberite še:
- Internet - sredstvo za evangelizacijo in katehezo