Ob Slomškovi nedelji se misel kar sama ustavlja ob zgledu prvega slovenskega blaženega. Verujemo, da je naš priprošnjik v nebesih, in gotovo bi znal tudi v času z izginjajočo identiteto reči bobu bob. Jasna beseda, ljubezen do domovine in maternega jezika, neutrudno vzgojno-izobraževalno prizadevanje, vse to je izraz našlo ne le v besedah, temveč v konkretnih dejanjih, ki so pogumno risala nove poteze naše zgodovine: prestavitev škofijskega sedeža iz St. Andraža v Maribor, prvi slovenski učbenik s širokim naborom vsebine, ustanovitev Mohorjeve družbe, prve slovenske založbe …

Tri pike ne nakazujejo le, da je še nebroj tega, kar bi lahko našteli, ampak namigujejo, da Slomškova zgodba ni končana. Svetniki niso le priprošnjiki, temveč tudi luč, ki sveti, da bi mi svetili naprej. In postajali luč, kajti: »Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti.«