Papež je 27. marca letos, ko je v posebno avdienco sprejel prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov, nadškofa msgr. Angela Amata, odobril objavo o priznanju mučeništva Božjega služabnika Alojzija Grozdeta.

Papež legat na evharističnem kongresu v Celju je zato v moči papeževe avtoritete pred zbranim občestvom Alojzija Grozdeta razglasil z besedami tega odloka:

Po goreči želji našega brata Andreja Glavana, novomeškega škofa, in drugih bratov v škofovski službi ter mnogih vernikov, in potem, ko smo slišali za mnenje Kongregacije za zadeve svetnikov, z našo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častitljivi Božji služabnik Alojzij Grozde, verni laik iz Katoliške akcije in mučenec, ki je v moči evharistije s svojo stanovitno vero in zvestobo do Kristusa, sprejel preganjanje vse do mučeniške smrti, odslej imenuje blaženi in se njegov god obhaja na krajih in po ustaljenih pravnih predpisih vsako leto 27. maja, na dan njegovega rojstva in svetega krsta.

Odkrita slika na oltarnem prostoru (zgornja slika) in relikviarij z delom Grozdetove kosti, ki so jo dobili v postopku ekshumacije leta 1999 (srednja slika, na kateri sta postulator mag. Igor Luzar in nosilec relikviarija Jože Smole iz župnije Mirna na Dolenjskem) sta zunanji znamenji češčenja prvega slovenskega mučenca. Molitvenih priprošenj k njemu pa je bilo že doslej veliko.

Ob robu evharističnega kongresa smo tako v pogovoru z Ivano Tekavec iz Buenos Airesa (spodnja slika) slišali zgodbo o njenem očetu, Grozdetovem sošolcu, ki mu je življenje pred osmimi leti, ko ga je prizadela možganska kap, v bolnišnici že viselo dobesedno na nitki. Po priporočilu »kolegu Grozdetu«, kot je dejal Ivanin oče, se je njegovo zdravstveno stanje izrazito izboljšalo in živel je še šest let. »Če Grozde ne bi stegnil svoje roke nam v pomoč, očeta že leta ne bi bilo med nami,« je prepričana gospa Ivana, ki ta čas v Sloveniji gostuje z gledališko skupino argentinskih rojakov Naš dom San Justo. Možnost, da se je udeležila njegove razglasitve za blaženega, je zato zanjo še dodatna milost. Prepričana je tudi, da se je s to razglasitvijo začel na Slovenskem poseben proces – Slovenija je posuta z jamami, prizorišči medvojnih in povojnih pobojev, njihove žrtve, desetletja zamolčane, zdaj prihajajo na oltar.