Kot poročamo na naši spletni strani, je papež Benedikt XVI. med današnjo avdienco za prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov, kardinala Angela Amata, podpisal skupno devet dekretov. V treh primerih je potrdil čudežno ozdravljenje, v petih pa je priznal junaške kreposti.

Papež je priznal tako tudi mučeništvo petih redovnic, ki so bile decembra 1941 umorjene v Bosni in so znane kot »drinske mučenke«. To so redovnice Hčere božje ljubezni s. M. Jula Ivanišević, s. M. Berchmana Leidenix, s. M. Bernadeta Banja ter s. M. Krizina Bojanc in s. M. Antonija Fabjan. Slednji sta Slovenki.

Kakšna je njihova zgodba (večkrat smo jo že predstavili v Družini, tokrat jo povzemamo po uradni spletni strani, pripravljeni ob beatifikacijskem postopku)?

Sestre Hčere božje ljubezni je na povabilo nadškofa dr. Josipa Stadlerja leta 1882 v Sarajevo osebno pripeljala ustanoviteljica družbe Franciska Lechner. Leta 1911 so na Palah, nedaleč od Sarajeva, odprle samostan z imenom Marijin dom. Prvotno je bil zamišljen kot oaza za počitek bolnikov in sester učiteljic iz Zavodov sv. Jožefa. Vendar je Marijin dom kmalu postal znan zaradi dobrih del do ubogih, ki so trkali na vrata, posebno pa do pravoslavnih sosedov. Zaradi tega so ga imenovali »Gostišče ubogih«.

Od izbruhu vojne leta 1941 so bile v samostanu na Palah s. M. Jula Ivanišević (Hrvatica, r. 1893.) kot predstojnica, s. M. Berchmana Leidenix (Avstrijka, r. 1865.), s. M. Krizina Bojanc (Slovenka, r. 1885.), s. M. Antonija Fabjan (Slovenka, r. 1907.) in s. M. Bernadeta Banja (Madžarka, r. 1912.). Z dejavno ljubeznijo so v duhu svoje družbe pričale za krščansko ljubezen. Požrtvovalno so negovale bolnike in velikodušno delile kruh otrokom državnega Otroškega doma. Med njimi niso delale razlik ne po veri in ne po narodnosti. Podpirale so uboge in berače, ki so prihajali z Romanije.

Kljub temu so četniki 11. decembra 1941 vseh pet sester odvlekli na pot proti Goraždu, hišo pa izropali in zažgali. Križev pot je sestre vodil po mrazu in snegu, brez potrebne obleke, med zasliševanjem, grožnjami in poniževanji, najprej do Carevih Voda in Sjetline. Tam so četniki 75-letno s. M. Berchmano, izčpano od potovanja in oslabljeno zaradi dogodkov, ločili od drugih sester in jo nekje zadržali. Sestre Julo, Krizino, Antonijo in Bernadeto so odvedli naprej do Goražda.

Potovanje sester od Pal preko Romanije do Goražda je trajalo štiri dni in štiri noči. V Goražde so prispele 15. decembra 1941 popoldne. Namestili so jih v drugo nadstropje vojašnice. Še tisti večer so podivjani in pijani četniki vdrli v njihovo sobo in jih hoteli onečastiti. V obrambi svojega človeškega dostojanstva in obljube čistosti so se sestre iztrgale iz rok napadalcev in druga za drugo poskakale skozi okno. Četniki so medtem zdrveli pred vojašnico in težko ranjene sestre z noži usmrtili. Odvekli so jih do reke Drine, ki je nekaj dni za tem odnesla njihova trupla.

S. M. Berchmana je deset dni ostala v Sjetlini, kjer si je kar dobro opomogla. Nato naj bi odšla v Goražde, k drugim sestram, ki pa so bile medtem že mrtve. Dva četnika sta jo odpeljala na saneh. Kočijaž je potem, ko se je vrnil, povedal, da je »srečno« prispela k svojim sestram. Spremljevalec pa je imel njen rožni venec obešen okoli vratu. Zapisano je, da je bila ubita 23. decembra 1941.

Sestre Jula, Berchmana, Krizina, Antonija in Bernadeta, znane kot »drinske mučenke«, so velikodušno in z nesebično ljubeznijo, kot misijonarke v »trpinčeni Bosni«, služile Bogu predvsem s pomočjo ubogim. Zvestobo Bogu so potrdile s prelitjem svoje krvi. Glas o njihovi mučeniški smrti se je razširil daleč naokoli.

Kardinal Vinko Puljić, vrhbosanski nadškof, je zato, ko je dobil potrebno dovoljenje Kongregacije za zadeve svetnikov, 4. decembra 1999 izdal odlok o začetku škofijskega postopka za njihovo beatifikacijo.

Razglasitev božjih služabnic sester Jule, Krizine, Antonije, Berchmane in Bernardete za blažene bo ne samo uradno priznanje njihovega mučeništva, ampak tudi visoko priznanje duhovnih vrednot, za katere so sestre živele in žrtvovale svoja življenja. Mučenke Jula Ivanišević, Berchmana Leidenix, Krizina Bojanc, Antonija Fabjan in Bernadeta Banja so »priče izjemne zvestobe Bogu in dejavne ljubezni do ubogih. V veri upravičeno upamo, da bo njihova prelita kri seme novih osveščenih in odgovornih kristjanov in novih duhovnih poklicev za nove čase. Mučenke so močne zagovornice v vseh potrebah, posebno v težkih življenjskih preizkušnjah in nevarnostih. Mnogi so se o tem že prepričali,« med drugim beremo na spletni strani, posvečeni "drinskim mučenkam", ki so bile ubite zaradi sovraštva do vere.

In kdo sta Slovenki med drinskimi mučenkami?

S. Krizina (Jožefa) Bojanc je bila rojena 14. maja 1885 v vasi Zbure (župnija Šmarjeta) kot drugi od šestih otrok očeta Mihaela in matere Marije. Doma so imeli gostilno, dokler ni leta 1891 oče odšel v Ameriko, od koder se ni vrnil. Mama Marija je ostala sama s petimi otroki, šesti je bil na poti. Pobožna žena je vse svoje otroke je posvetila nebeški Materi v varstvo. Prav po Marijinem zgledu sta dve hčeri izrekli “zgodi se” in se odločili za redovniško pot med Hčerami božje ljubezni. Te redovnice so namreč iz Sarajeva prihajale v različne kraje tedanje države in zbirale darove za vzdrževanje svojih šol in sirotišnic. Pogosto so prihajale prav v Slovenijo, kjer so imele dobrotljivega zaščitnika - škofa Antona B. Jegliča, ki je z njimi zgledno sodeloval že v Sarajevu kot pomožni škof ob nadškofu Stadlerju. Hčere božje ljubezni so prišle tudi v šmarješko župnijo in tu dobile darova posebne vrste - sestri Angelina in Jožefa sta ob srečanju z njimi začutili božji klic. Leto dni starejša Jožefa je v Družbo vstopila decembra 1921, stara 36 let, mlajša Angelina pa tri leta pozneje (dočakala je častitljivih 95 let). Jožefa je julija 1922 vstopila v noviciat in prevzela ime Krizina. Večne zaobljube je izrekla 5. avgusta 1925, tik pred tem pa je bila premeščena v samostan na Pale. V naslednjih letih je služila v mnogih ustanovah družbe, predvsem na področju Tuzle. Aprila 1939 je bila na lastno prošnjo spet premeščena na Pale in čez poldrugo leto se je zgodilo to, kar je sicer po naravi plaha Krizina po pripovedovanju sosester večkrat govorila: “Tako si želim umreti mučeniške smrti.” Njena molitev je bila uslišana.

S. Antonija (Jožefa) Fabjan se je v vasi Malo Lipje, nekdaj župnija Hinje, danes Žužemberk, očetu Janezu in materi Jožefi rodila 23. januarja 1907. Očeta je izgubila pri štirih letih, le dva meseca potem, ko se je rodila najmlajša sestra Angela (oče je imel iz prvega zakona tri otroke, po smrti prve žene se je poročil vdrugo in imel še pet otrok). Jožefa je tako ostala sama z osmimi nepreskrbljenimi otroci, nekaj let pozneje pa je tudi ona zbolela in kmalu umrla. Otroke so v rejo vzele družine sorodnikov, takrat enajstletno Jožefo je v dobrotljivo varstvo vzela teta. Ko je v Jožefi pozneje dozorela odločitev za redovniško pot, jo je teta navdušeno podprla in ji ves čas stala ob strani. K Hčeram božje ljubezni je Jožefa prišla po posredovanju sorodnice s. Margarete Jarc, ki je že bila v tej družbi. Jožefa je prišla v Sarajevo 9. aprila 1929 in se pridružila 46 Slovenkam, kolikor jih je bilo tega leta med Hčerami božje ljubezni. V noviciat je stopila na svoj god, 19. marca 1930, in prevzela ime Antonija. V drugem letu noviciata je bila njena učieljica tudi s. Berchmana, s katero sta deset let kasneje skupaj stopili tudi na pot mučeništva. Po začasnih zaobljubah je služila predvsem v Sarajevu, leta 1936 pa je bila premeščena na Pale. Tudi po večnih zaobljubah (28. avgusta 1937) se je vrnila v samostan na Pale – nepolna štiri leta pozneje pa je te zaobljube podpisala tudi z mučeniško krvjo.