Foto: Vid Ponikvar

Rad bi vam predlagal preprost preizkus: opazujte, kaj je pod našim pasom da, da, gospod dekan Katoliške univerze v Washingtonu tudi pod vašim pasom. Odkrili boste »skrito družbo«; poglejmo, kaj je na nas najbolj sramotno telesnega ter v tem priznajmo najbolj duhovno zahtevnost. S tem nimam namena izzivati, predvsem pa ne skušam biti smešen. Nisem jaz smešen, smešna je resničnost. Ko domnevam, da je presežnost v naših spodnjicah, skušam biti kar se da resen. V tem primeru sem tudi zelo zvest Svetemu pismu. Dobesedno zvest. Kaj beremo na samem začetku knjige stvarjenja? Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril (1 Mz 1,27). Z drugimi besedami, če zaupamo tej besedi, potem Božjo podobo najdemo v razliki med spoloma. Verjemite, da sam na to ne bi pomislil. Duhovno bi seveda iskal v duhovnem, in ne v telesnem. Mislil bi, da dušo dvigamo tako, da jo osvobodimo telesa, predvsem spolnega telesa. Božja beseda nam je morala razodeti kot skrivnost nekaj, kar bi sami imeli le za opolzko nizkotnost. In to beseda Boga, ki je Jud, hočem reči, ki ima smisel za humor. (…)

Kakor je dobro pokazal Emmanuel Lévinas, dvojnost spolov ni ne protislovje ne zlitje ne dopolnjevanje, ampak je odprtost do drugega kot drugega, tako da razpoka ostaja razprta, drugega pa v razmerju nikdar ne obvladujemo, posrkamo niti ne naravnavamo: »Patos ljubezni pa sestoji ravno v nepresegljivi dvojnosti bitij. Ljubezen je razmerje z nekom, ki se odteguje za vekomaj. Razmerje ipso facto ne nevtralizira drugosti, ampak jo ohranja. Drugi kot drugi tu ni predmet, ki bi postal naš ali ki bi postal mi: nasprotno, odteguje se v svojo skrivnost« (Emmanuel Lévinas, Čas in drugi).

Objem nas izroča nerazumljivemu. Bolj ko stiskam drugega, ki je najbolj drugi, se pravi, ki je drugega spola, bolj se izmika v svoji podaritvi sami mojemu razumevanju. Fizično lahko prodrem v žensko, vendar ženska v svoji ženstvenosti ostaja nepredirna in se odtegne v neke vrste »neoskrunjeno devištvo« (Emmanuel Lévinas, Totalnost in neskončnost). Stvar gre še dlje: drugost drugega ni le ohranjena in v spolni združitvi povečana, je tudi pomnožena. S svojo naravno rodovitnostjo ta zveza rodi še nekoga drugega. Spolna razlika ni nikdar presežena, lahko je le podvojena v pojavu druge neznanske razlike, ki je generacijska, se pravi ta, ki rodi otroka.

V temelju mističnega

Do takšne ugotovitve sem lahko prišel ob preprostem razmisleku o mojem podtrebušju. Zaman bi gledal v svoj popek ali občudoval svoje dele. Če sem pozoren, me bodo vedno usmerili onkraj mene, v čas pred mojim rojstvom (popek je namreč sled mojega življenja v maternici) ter po moji smrti (ker gre za genitalije in so po naravi usmerjene k potomstvu). Popek, ki je brazgotina, in penis, ki je kot kazalec, me opozarjata, da sem iz in za drugega ter da sem lahko izpolnjen le z drugim in celo v drugem, pri čemer ne mislim na to, da se v njem razprem, ampak da prinesem seme, se pravi da z nekom drugim (ženo) dam drugemu (otroku) življenje.

Zato dokler je človek sam, še ni človeka. V drugem poglavju Prve Mojzesove knjige, v zgodbi o raju, Bog pravi: Ni dobro za človeka, da je sam (1 Mz 2,18). Medtem ko je v prvi zgodbi o stvarjenju v sedmih dneh Bog videl, da je dobro, tukaj Bog reče, da ni dobro. Adam doživi samoto in ta samota, ta žalost osamljenega posameznika v raju je znamenje, da raj ni v blaginji posameznika, temveč je v občestvu z drugim, v občestvu, ki ni ne prevlada ne zlitje ne dopolnjevanje, ampak razmerje z njim ali z njo, ki ostaja različna in to različnost neizprosno pomnožuje. (…)

Judovstvo in krščanstvo podobno izpričujeta telesni temelj človeške duhovnosti ter v spolnosti in v tem, kar ji sledi, prepoznavata podobo vsake mistične združitve: Moj ljubi je iztegnil roko skozi lino in srce mi je vzkipelo zanj. Tako poje Visoka pesem in kdor ni čisto prepričan, ali gre za erotično pesem ali za versko himno, predpostavlja s šibko mislijo da si ti dve nujno nasprotujeta. Mistiki lahko o združitvi z Bogom ali o teološki ljubezni govorijo le na podlagi treh razlik, povezanih s spolnostjo: spolne razlike (moški/ ženska), generacijske razlike (starši/otroci) ter razlike med brati (starejši/mlajši). Odnos do Boga je tako lahko svatben (kakor ženin odhaja iz svoje sobe Ps 19,6), sinovski (Oče naš, ki si v nebesih Mt 6,9), ali bratski (Jezus je prvorojenec med mnogimi brati Rim 8,29). Lahko je tudi vse troje, kajti temu, kar je onkraj dosega ustvarjenega bitja, se ne moremo približati le na en ustvarjen način, ampak na različne načine, ki v našem svetu ne morejo soobstajati (jasno je, da ljubezen med moškim in žensko ni ljubezen med starši in otroki, ki spet ni ljubezen med brati). (…)

Nepopravljiva drugost

Prav tako se moški k ženski obrača zaradi drugih dražljajev kot ženska k moškemu. Njuno razmerje ni kot dvostranska pogodba. Njuna ljubezen ni nikoli popolnoma vzajemna. Moški od ženske ne pričakuje tistega, kar ženska pričakuje od moškega. Če se strinjata, to storita iz nasprotnih si perspektiv. Če sta v sporu, ga imata v isti postelji. Po duhu sta se zmožna dvigniti nad lastno telesno določenost ter jo razumeti, vendar se ji ne moreta popolnoma izogniti, ne da bi popolnoma izgubila oporo. Tu se začnejo stalni nesporazumi, ki zahtevajo nenehno poglabljanje in medsebojno poslušanje, ponavljajoči se prepiri, ki terjajo, da se ideal prilagodi resničnosti, ter odprtost za odpuščanje, in nazadnje kregi in zmerjanje, ki jih lahko presežemo le, če ustnice priznajo neizmernost src. Nič ni bolj naravnega od človeškega razmerja med spoloma in hkrati nič bolj čudnega, saj drugi spol pomeni nepopravljivo drugost. Manj sta za skupaj kot krap in sardina, a njuna združitev je intimnejša od združitve med plamenom in gorivom. V njej vsak doživi, kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledljiva njegova pota (Rim 11,33) in poti se izkažejo za nepredirne skozi samo prodiranje, sklepi pa nedoumljivi v samem soglašanju. Zasidranost uma v spolnosti umu onemogoča, da bi se omejil na dominantno zmožnost računanja ali izčrpne doumljivosti. Spolnost um odpira za resnico drugega, resnico, ki ni le ujemanje uma s predmetom, temveč je zaveza z resničnostjo vse tja do neujemanja. Paradigma resničnega ni več v sistemu, ki vse razume, ampak je v poroki, ki prestreza, kar sistemu uide.

Fabrice Hadjadj, prevedla Jasmina Rihar

Odlomki so iz knjige Fabrica Hadjadja: Kaj je družina?, ki je izšla pri založbi Družina. Objavljeni so bili v reviji Božje okolje, v zadnji številki leta 2015.