Zavetnik: duševno bolnih ljudi in vdov

Atributi: nevihta, romarski klobuk, palica

Mihelina je bila s svojim plemenitim poreklom »zaznamovana« že ob rojstvu, saj ji je bilo »usojeno« gosposko in brezskrbno življenje. K temu je pripomogla tudi njena zunanja lepota. Po šegi tedanjega časa so jo starši komaj dvanajstletno poročili z mladim velikašem iz znane italijanske rodbine Malatesta. Kljub poroki iz koristi in mladoletnosti je bil njun zakon srečen. Po nekaj letih je Mihelina rodila sina Pardina in zdelo se je, da je njena sreča popolna. Bila je sicer dobra in usmiljena do ljudi, podpirala je reveže, a bolj zato, ker ji je bilo všeč, da so jo hvalili in občudovali. Po osmih letih zakona pa se je s smrtjo moža njeno življenje popolnoma spremenilo. V trenutku je spoznala, kako nebogljena je v resnici in kako minljiva je posvetna sreča. V njej se je počasi začela prebujati pristna vera, njena dobrodelnost je postajala resnična. Ni pa si še znala predstavljati, da bi se odpovedala svojemu bogastvu. Sledil je nov Božji poseg v njeno življenje, ko je leta 1335 prišla v mesto žena, imenovana sestra Sira ali Sorijana, oblečena po redovniško, skromne zunanjosti, pa velike duševne plemenitosti. Mihelini je bila takoj všeč, zato jo je sprejela v goste. Sorijana, ki je bila frančiškanska tretjerednica, je začela počasi vplivati na Mihelino, da se je tudi sama popolnoma odprla Božji milosti in začela ceniti ter gojiti pri sebi lepoto krščanske popolnosti. V sebi je začutila klic k resnični popolnosti in svetosti, a jo je na poti k temu še vedno oviralo njeno bogastvo, ki se mu ni zmogla odreči, ter bolestna navezanost na sina. Zaradi tega je imela hude notranje boje, ki pa so se končali zelo »kruto«: sin edinec je nenadoma dobil božjastni napad in umrl. Ob vsej bolečini pa je tokrat Mihelina v tem že zmogla prepoznati Božji poseg v njeno življenje. Kakor se prej ni mogla otresti navezanosti na gmotne dobrine, tako je poslej z lahkoto razdajala vse, kar je imela. Oblekla si je spokorno obleko frančiškanskih tretjerednic, kakor dekla stregla bolnikom in zanje celo prosila miloščine. Mnogi so jo seveda obsojali in se ji posmehovali, pa tudi starši te »sramote« niso mirno prenesli. Ko je zbežala od doma, so jo za nekaj časa zaprli v stolp; kasneje, ko so videli, da misli resno in da je popolnoma vdana v Božjo voljo, pa so jo spustili in ji dovolili, da živi svoje, Bogu posvečeno življenje. Sprejela je pravila frančiškanskega tretjega reda in živela od miloščine. Ustanovila je družbo Marijinega oznanjenja.

Ime: Mihelina je ženska oblika svetopisemskega imena Mihael, ki pomeni »kdor je kakor Bog«.

Rodila se je okoli leta 1300 v pristaniškem mestu Pesaro v Italiji,
umrla pa 19. junija 1356 prav tako v Pesaru.

Družina: Bila je hči premožnih plemenitašev v Pardi (nekateri jih imenujejo tudi Metelli), njen oče je bil Anton.

Zavetnica: Priporočajo se ji zoper smrt majhnih otrok, pri duševnih in raznih psihičnih boleznih, pri težavah z zakoni; je zavetnica duševno bolnih ljudi in vdov.

Upodobitve: Upodabljajo jo kot mlado frančiškansko tretjerednico, kako kleči v zamaknjenju sredi nevihte z romarskim klobukom in palico poleg sebe.

Beatifikacija: Njeno češčenje je potrdil papež Klemen XII. 13. aprila 1737 in jo tako uradno razglasil za blaženo.

Goduje: 19. junija.