Zavetnik: Nima posebnega patronata.

Blažena Marija Terezija de Soubiran,redovna ustanoviteljica

Potem ko je spoznala, da je Bog ne kliče h karmeličankam, je na pobudo svojega strica in vzgojitelja ustanovila skupnost žena, begin, a jo je kmalu popolnoma preoblikovala. Proti koncu svojega življenja pa je poleg bolezni morala trpeti tudi bolečine zaradi krivičnega podtikanja in odslovitve iz svojega reda. Šele po njeni smrti so sestre spoznale, kakšno krivico so ji povzročale, in jo zato kmalu prekopale v matično hišo.

Ime: Njeno polno rojstno ime je Sofija Terezija Avguština Marija.

Rodila se je 16. maja 1834 v Castelnaudaryju v Franciji,

umrla pa 7. junija 1889 v Parizu.

Družina: Rodila se je v stari podeželski plemiški družini, njen oče je bil Jožef Pavel baron de Soubiran, mati pa Noema de Gelis. Imela je še mlajšo sestro Marijo, drugi otroci pa so kmalu po rojstvu pomrli.

Skupnost: Leta 1855 je pod njenim vodstvom najprej zaživela skupnost begin, katere članice so se posvečale predvsem dobrodelni dejavnosti in skrbi za revne otroke. Kasneje pa je to združbo popolnoma preoblikovala, tako da je iz nje nastala kongregacija z večnimi zaobljubami. Redovnice so uvedle trajno češčenje Najsvetejšega in svojo dejavnost razširile: začele so skrbeti predvsem za telesni in dušni razvoj revnih deklet v mestih, delovale so kot učiteljice v sirotišnicah in imele delavnice za svoje gojenke. Danes nekaj več kot 200 sester deluje v Evropi, Aziji in Kamerunu.

Preizkušnja: Kongregacija se je lepo širila, po začetnih uspehih pa je doživela hud zaplet: v red je leta 1868 vstopila novinka Marija Frančiška de Borgia, ki je kmalu začela spodrivati ustanoviteljico Marijo Terezijo. Njena podtikanja so privedla do tega, da je mati de Soubiran odstopila, njena tekmica, za katero se je kasneje izkazalo, da je sleparka, pa je dosegla tudi, da so jo odslovili iz kongregacije.

Zatočišče: Marijo Terezijo de Soubiran so se usmilile sestre Naše ljube Gospe ljubezni v Parizu. Tam je opravila noviciat in redovne zaobljube in do smrti ostala pri njih, čeprav se v novi kongregaciji ni znašla in ni bila srečna.

Kreposti: Marije Terezije je že v zgodnjih letih kazala nagnjenje do globoke premišljevalne molitve, bila je deležna velikih notranjih milosti, mističnih doživetij. Živela je zelo spokorno in ponižno, tudi v času najhujših preizkušenj.

Grob: Najprej so jo pokopali v hiši sester Naše ljube Gospe ljubezni, kasneje pa jo prenesli v njeno hišo.

Zadnje besede: »Pridi, Gospod Jezus, pridi!«

Zavetnica: Nima posebnega patronata.

Upodobitve: Upodabljajo jo v preprosti črni redovni obleki z belim ovratnikom ter večjim naprsnim križem. V roki običajno drži knjigo.

Beatifikacija: Za blaženo jo je 20. oktobra 1946 razglasil papež Pij XII.

Goduje: 7. junija.

Misel: »Ustvaril si nas, o Bog, da bi živeli, živeli pa iz tebe in ne iz čutnih reči ali sami iz sebe. Daj mi, prosim, da se prepustim božjemu toku ljubezni v slavo tvojega imena; daj mi, da bo ljubezen prevzela moja dejanja, kakor je že tvoja milost prevzela moje misli in želje. Brez tvoje vsemogočne opore ne zmorem ničesar.«

Splet: http://marieauxiliatrice.cef.fr