Knjigo arhivista Blaža Otrina Socialna dejavnost Katoliške cerkve v ljubljanski (nad)škofiji od konca 18. stoletja do druge svetovne vojne (426 strani) so izdali v 45. številki ugledne revije Acta Ecclesiastiaca Sloveniae, ki jo izdaja Teološka fakulteta v Ljubljani. Avtor je raziskal socialno dejavnost Katoliške cerkve; torej Ljubezni do bližnjega, ki že od začetka predstavlja temeljno področje delovanja Cerkve. O tem je zapisal: »Ljubeče služenje za Cerkev tako ni zgolj dejavnost socialnega skrbstva, ki bi jo mogli prepustiti tudi drugim, marveč spada k njenemu bistvu, je njen bistven izraz, ki se mu Cerkev ne more odpovedati.«

Raznovrstna socialna dejavnost katoliške Cerkve

Obravnavana tematika sega v obdobje reform Marije Terezije in Jožefa II., ki sta s svojimi posegi bistveno določala delovanje Cerkve, in vse do druge svetovne vojne, ko so nastopile povsem nove razmere. V delu je tako prikazana raznovrstna socialna dejavnost katoliške Cerkve v ljubljanski škofiji od konca 18. stoletja do začetka druge svetovne vojne. Pri tem v prvem poglavju avtor piše o vprašanjih socialnega nauka Cerkve ter dokumentih različnih papežev, s katerimi so začrtali in pomembno usmerjali tudi delovanje ljubljanske škofije.

Socialno dejavnost je do sredine 19. stoletja določal jožefinizem

V prvem delu je prikazal obdobje jožefinizma oz. državnega cerkvenstva od konca 18. stoletja do sredine 19. stoletja, v drugem pa samostojno iniciativo Cerkve od sredine 19. stoletja do začetka druge svetovne vojne. Pri tem ne gre za ostro časovno ločnico, saj so bili vplivi državnega cerkvenstva vidni vse do razpada habsburške monarhije, samostojna iniciativa Cerkve pa je bila prav tako prisotna že prej.

Socialno dejavnost v škofiji je od konca 18. stoletja do sredine 19. stoletja v glavnem določal jožefinizem, ki je Cerkev opredeljeval kot organ v sestavi svoje uprave in ji poveril poleg mnogih drugih nalog tudi naloge socialnega skrbstva. Te so bile povezane predvsem z župnijskimi ubožnimi inštituti, nabirkami za ponesrečence in skrbjo za sirote oz. t. i. najdence. O njihovem delovanju in vlogi dušnih pastirjev avtor natančneje piše v petem poglavju, kjer je predstavil ustanovitev župnijskih ubožnih inštitutov, ki so kot javna mreža za oskrbo ubogih na Kranjskem, delovali več kot stoletje, do vloge duhovščine pri tem. Slednja je opravljala pomembne naloge tudi pri sistemu rejništva oz. glede t. i. najdencev.

Sistem je duhovnike uporabljal tudi za naloge socialnega skrbstva

Ljubljana je leta 1788 v prostorih meščanskega špitala dobila najdenišnico z majhno porodnišnico, že pred tem pa so tudi v Trstu ustanovili najdenišnico, od koder je na Kranjsko prihajalo v rejo mnogo najdencev. Dušni pastirji so imeli vezno vlogo med sirotinskim očetom, najdenci in rejniki ter predvsem, da so stalno spremljali ter nadzirali zdravstveno in nravno stanje, vzgojo in razvoj najdencev v svoji župniji. Sistem je torej tedaj duhovnike uporabljal tudi za naloge socialnega skrbstva, kar se je začelo krhati šele po letu 1849 dalje in pozneje sklenjenem konkordatu leta 1855, ko je Cerkev v odnosu do države svobodneje zadihala ter postopoma ustvarila samostojno socialno dejavnost.

Redovnice so sodelovale skoraj pri vseh socialnih zavodih v škofiji

Samostojno socialno dejavnost je pomembno zaznamoval prihod redovnih skupnosti in kongregacij, predvsem ženskih, ki so od sredine 19. stoletja vnašali novo kakovost na socialno področje. Redovnice so sodelovale skoraj pri vseh socialnih zavodih v škofiji. Glavni organizatorji dobrodelnosti so bili poleg redovnih skupnosti še dobrodelna društva. Med redovnimi skupnostmi velja posebej izpostaviti usmiljenke in šolske sestre, ki so vodile največ dobrodelnih zavodov in brez katerih delovanje teh ne bi bilo mogoče. V nekaterih župnijah se je razvijala samostojna dobrodelna dejavnost, ki ni bila organizacijsko povezana z drugimi centralami.

Dobrodelna dejavnost se je organizirano pričela izvajati od zadnje četrtine 19. stoletja dalje in se je skozi desetletje ves čas krepila, največji razmah pa doživela v zadnjem desetletju pred vojno, ko je uspela v okviru Karitativne zveze v Ljubljani organizirati tudi celovito mrežo karitativnih organizacij, ki je pokrivala tako rekoč vse župnije v škofiji. Socialnovarstvene zavode so začeli ustanavljati tudi na podeželju.

Zadružništvo pomemben del katoliškega socialnega gibanja

Kot je avtor ugotovil, so katoličani na rešitev socialnega vprašanja v Avstriji gledali predvsem z dveh zornih kotov. Prvo smer je zastopala večina škofov, ki je to vprašanje dolgo potiskala v ozadje, na socialno bedo pa je odgovarjala z okrožnicami v smislu nravno-verskih opominov, povezanih z dobrodelnim prizadevanji. S takšnim pristopom se je Cerkvi vse bolj oddaljevalo delavstvo, ki se je organiziralo v socialdemokratska strokovna društva. Odmik delavcev pa je Cerkev naposled pripeljalo do angažiranega ukrepanja. Zlasti po papeški okrožnici Rerum novarum leta 1891 je katoliško-socialno gibanje v devetdesetih letih dobilo svoj izraz tudi v ljubljanski škofiji. Socialni program je najprej zaživel z zadružništvom, nato pa z organizacijo delavstva. Zadružništvo je predstavljalo enega ključnih delov katoliškega socialnega gibanja na Slovenskem. Zadružna organiziranost je predstavljala samopomoč med zadružniki in posledično prinesla zmanjšanje socialnih stisk prebivalstva. Med prvo svetovno vojno so hranilnice zaradi vojnih posojil izgubile veliko denarja, zadružništvo pa se je močno oslabilo. V novi državi je moč zadružništva upadla in ni nikoli dosegala predvojne moči.

Spori med političnimi predstavniki in predstavniki delavstva

 Bistveni premik pri organiziranosti delavstva se je zgodil z ustanavljanjem strokovnih odsekov od leta 1900 dalje, za kar sta imela največje zasluge Janez Evangelist Krek kot organizator delavstva in škof Anton Bonaventura Jeglič, ki je to smer podpiral. Pred prvo svetovno vojno so uspeli organizirati skoraj enako število delavcev kot socialdemokrati, kar je bila posebnost v monarhiji. Tudi v novi državi se je Jugoslovanska strokovna zveza hitro znašla in bila pomemben dejavnik katoliškega in delavskega gibanja. A že v dvajsetih letih so spori med političnimi predstavniki ter predstavniki delavstva povzročili razkol, ki ga kljub trudu in prizadevanju škofa Gregorija Rožmana, ni bilo mogoče premostiti in doseči pomiritve. Na obeh sprtih straneh pripravljenosti ni bilo in tako je katoliška skupnost pred prag druge svetovne vojne prišla usodno razdeljena. Blaž Otrin je raziskavo opremil z različnimi manj znanimi in težje dostopnimi dokumenti, ki osvetljujejo posamezna vprašanja ter tako še dodatno dajejo vpogled v tematiko, ki je aktualna tudi danes.